DSC 0185
Ker je evharistična skrivnost, to je spomin Gospodove smrti in vstajenja, središče vsega krščanskega življenja, se je pojavila težnja po češčenju s posebnim praznikom. Res je, da se evharistična skrivnost posebno slavi na veliki četrtek zvečer. Ker pa je to slavljenje povezano s premišljevanjem Kristusovega trpljenja in smrti na veliki petek, je nemogoče izkazati primerno veselje in hvaležnost, da je Bog stalno med nami. Kristjani so že od prvih časov Kristusu, navzočemu v svetem Rešnjem telesu v povezavi z udeleževanjem pri evharistični daritvi in s prejemanjem obhajila izkazovali Božje češčenje.

Posebno češčenje evharistije izven maše se je začelo širiti v 11. stoletju kot odgovor krivovercem, ki so tajili Kristusovo resnično in trajno navzočnost pod podobo posvečenega kruha in vina. Hkrati pa je bilo to nekakšno nadomestilo za vse redkejše prejemanje obhajila. Praznik, ki so ga ponekod uvajali, je bil ena izmed oblik tega češčenja. Neposredno pobudo za uvedbo posebnega praznika je dala redovnica Julijana iz Liegea na osnovi zasebnega razodetja, v katerem ji je Kristus naročil, naj stori vse, da bi bil praznik vpeljan. Tamkajšnji škof Robert je leta 1246 odredil obhajanje slovesnega praznika v čast svetemu Rešnjemu telesu, in sicer naj bo ta praznik v četrtek v osmini praznika Svete Trojice. Leta 1261 je bil za papeža izvoljen Urban IV. Ta je že leta 1264 določil, naj se praznik obhaja tudi v Rimu. Naslednji papež Klement V. je leta 1311 potrdil praznovanje, ki se je hitro razširilo po vsem svetu. Po drugem vatikanskem koncilu se praznik imenuje sveto Rešnje telo in Rešnja kri. Dvojni naslov poudarja, da je evharistija ena sama pod dvema podobama.

DSC 0187

V povezavi s praznovanjem svetega Rešnjega telesa so nastale mnoge liturgične in ljudske pobožnosti: izpostavljanje Najsvetejšega, blagoslov z Najsvetejšim, štirideseturna molitev in procesije kot izpovedovanje vere v resnično Kristusovo navzočnost v evharistiji. Telovska procesija z Najsvetejšim v začetku ni bila sestavni del praznika, vendar so jo ponekod imeli že v 13. stoletju. Obred praznične procesije z Najsvetejšim je Rim določil z Rimskim obrednikom leta 1614. Namen procesije je v tem, da javno izpovemo vero in vero poživljamo, se spominjamo prejetih darov in se zanje tudi zahvaljujemo in da s procesijo prosimo Gospoda za pomoč v stiskah, zoper neurje in prosimo za blagoslov zemlje. Značilnost prošnje procesije je tudi v tem, da so brali štiri evangelije vse od 12. stoletja naprej. V 14. stoletju pa so ta običaj štirih evangelijev vključili v telovsko procesijo. Tako so se ustavljali ob štirih oltarjih, ki so jih postavili na štirih straneh, prebrali evangelij, zapeli pesem, zmolili molitev zoper neurje in prosili za blagoslov ter prejeli slovesni evharistični blagoslov.

DSC 0189

Tudi danes iz hvaležnosti izkazujmo dolžno spoštovanje Jezusu, navzočemu v posvečeni hostiji, s poklekom in klečanjem, da s tem priznamo njegovo vsemogočnost in ljubezen, ki jo je izkazal do nas, ko se je daroval za nas na križu in v svoji ponižnosti ostaja med nami v posvečeni hostiji do konca sveta.

 

Besedilo: Boris Rozman, kaplan

Foto: Andrej Šuštar

 

Go to top