Odgovor je zelo enostaven, zato, ker greh še vedno obstaja! Samo s spoznanjem Božjega načrta o človeku lahko razumemo, da je greh zloraba svobode, ki jo je prejel človek, da bi mogel ljubiti Boga in vzajemno druge ljudi. Ker človek z grehom pokaže, da se noče podrediti Bogu, se zruši tudi njegovo notranje ravnovesje, ki povzročajo nasprotja in konflikte. Tako raztrgani človek skoraj nujno povzroči, da se raztrga tudi vez z drugimi ljudmi.

Nobenega greha ni, naj je še tako skrit ali zaseben, ki bi se nanašal samo na tistega, ki ga stori. Vsak greh bolj ali manj silno, bolj ali manj škodljivo odmeva v vsej Cerkvi in družbi. Družbeni grehi so proti ljubezni do bližnjega, proti pravičnosti, proti pravicam človeške osebe, začenši s pravico do življenja, vštevši pravico še nerojenega, proti svobodi bližnjega, zlasti najvišji svobodi verovati v Boga in ga častiti, greh proti dostojanstvu in časti bližnjega, greh proti skupni blaginji in na področju pravic in dolžnosti državljanov.

V Novi zavezi, kjer smo vsi udje povezani v Kristusovem skrivnostnem telesu, v katerem »trpijo vsi udje, če trpi en ud« (1 Kor 12,26), je razviden bistveno socialni učinek vsakega osebnega greha. Jezus je rekel sestri karmeličanki: » Čisto majhen, nepomemben, toda prostovoljen greh me neizmerno boli in vas zavaja v še hujše slabosti.« Ker vse ude Cerkve zadene greh, ne morejo pa vsi podeliti odveze in odpuščanja grehov, je potrebna cerkvena služba, ki je pooblaščena od Gospoda, to je duhovnik – spovednik, da v Božjem imenu deluje in odpušča v vsem.

Boris Rozman, kaplan