Splošni namen
Da bi bili odprti za osebno srečanje in dialog z vsemi, tudi s tistimi, ki so drugačnega prepričanja.
Za evangelizacijo
Da bi pastirji Cerkve z globoko ljubeznijo spremljali svojo čredo in ji vlivali novega upanja.
Slovenski namen
Da bi v življenju svetnikov prepoznali zgled, v občestvu z njimi čutili povezavo, po njihovi priprošnji pa prejemali pomoč.
Da bi bili odprti za osebno srečanje in dialog z vsemi, tudi s tistimi, ki so drugačnega prepričanja.
Spomnimo se besed iz 2. vatikanskega koncila:≪Veselje in upanje, žalost in trpljenje ljudi našega časa, zlasti ubogih in kakorkoli prizadetih, je tudi veselje in upanje, žalost in trpljenje Kristusovih učencev.≪ Na tem temelji naš dialog s sodobnim svetom. Če se odzivamo na eksistencialne probleme predvsem mladih ljudi danes in če znamo prisluhniti jeziku, ki ga govorijo, lahko spreminjamo svet s pomočjo evangelija in družbenega nauka Cerkve. Samo z dialogom se gradijo med nami mostovi miru in pristnih odnosov, namesto zidov, ki nas ločujejo. Ni potrebno dvigniti glasu, ravno obratno: pogoj, da sploh lahko pride do dialoga, je ponižnost in krotkost. Postati moramo vsem vse in v drugem človeku videti podobo Boga. Toliko problemov je mogoče rešiti s pogovorom – v naših družinah, v skupnostih, vsepovsod. Ni vedno lahko. Jezus je to storil: ponižal se je do konca in nam pokazal pot. Ljubezen je v tem, da izstopimo iz zaprtega prostora osebnih interesov in lastne kulture ter se odpremo drugemu v drži poslušanja in sočutja. In še nekaj: nikoli ne dopustimo, da mine dolgo časa. Probleme je potrebno reševati takoj, ko je mogoče, sicer bo pot do sprave prerasel plevel in zrasle bodo pregrade, ki jih bo čedalje težje preseči.
(Povzeto po meditaciji papeža Frančiška, 24.jan.2014)
Da bi pastirji Cerkve z globoko ljubeznijo spremljali svojo čredo in ji vlivali novega upanja.
Pastirji Cerkve naj bi predvsem bili blizu ljudem. Potrebujemo dobrih pastirjev, ki nam bodo kot očetje in bratje, blagi, potrpežljivi in usmiljeni. Naj ljubijo uboštvo, notranje uboštvo v smislu svobode za Gospoda, in prav tako zunanje uboštvo, povezano s preprostostjo in skromnostjo v vsakodnevnem življenju. Naj bodo sposobni čuvati čredo, ki jim je zaupana , jo povezovati in skrbno paziti na nevarnosti, ki bi jo lahko ogrožale. Vlivali naj bi upanje in ljudem prinašali svetlobo. Pri svojem delu naj bi bili pozorni bolj na pastirsko službo kot na administrativno natančnost, bolj na Božje ljudstvo v celoti kot na cerkveno organizacijo. Predvsem pa naj oznanjajo Božjo besedo in podeljujejo zakramente z jasno zavestjo in v živi veri, da po njih deluje Sveti Duh. Pastirji naj bodo podobni sv.Jožefu, ki je skrbel za Marijo in Jezusa, ju čuval in branil pred nevarnostmi na poti. Hodijo naj pred čredo, da ji kažejo pot, sredi črede, da jo povezujejo in za čredo, da prestrežejo vsakega, ki bi zaostal.
(Povzeto po nagovoru papeža Frančiška na škofovski konferenci v Latinski Ameriki julija 2013)
Da bi v življenju svetnikov prepoznali zgled, v občestvu z njimi čutili povezavo, po njihovi priprošnji pa prejemali pomoč.
Pomen in vloga svetnikov nista bili vedno jasni. Težnja, da iz svetnikov naredimo zemeljske junake s posebnimi nadnaravnimi močmi, je bila vedno prisotna in posledično je bilo prisotno tudi zavračanje svetnikov kot likov popolnosti in blaženosti. Kdo so torej svetniki? Najprej so tisti, ki nam dajejo zgled vere in zaupanja v Božjo previdnost. Po svetnikih se ne zgledujemo zaradi njihovega značajskega, človeškega, zunanjega, čeprav pobožnega ponašanja, ampak zaradi njihove vere. Čeprav pri svetnikih ni nasprotovanja med zunanjostjo in notranjostjo, le-ti se pri svetnikih dopolnjujeta, vendar je vera temelj njihovega življenja in njihove zglednosti. Potem so svetniki tisti, ki skupaj z nami, sestavljajo občestvo krščenih v Kristusu. Vemo, da je krst zakrament naše smrti in
vstajenja v Kristusu in zato v občestvu svetnikov tudi mi lahko že sedaj, v tem našem času, živimo kot odrešeni ljudje, odrešeni smrti. To je namreč pomen in namen zakramentalnega življenja. In pa, svetniki so tudi naši priprošnjiki. Občestvo vernih prepoznamo v tem, da se zbiramo v Kristusovem imenu in v molitvi drug za drugega. Moč in pomoč nas kristjanov je v molitvi drug za drugega brez nevoščljivosti, sovraštva, rivalstva, z mirnim in odpuščajočim srcem. To zmoremo le v Kristusu, zato se imenujemo kristjani. Svetniki so pomemben del občestva krščenih, pomemben del našega cerkvenega občestva, oni zagotovo za nas molijo, prosijo, veselijo se, da se jim priporočamo.
Besedilo izdalo: Narodno tajništvo Apostolata molitve Ljubljana
Foto: Barbara Debeljak