Da bi vsi izkusili usmiljenje Boga, ki se nikoli ne naveliča odpuščati.

Verjetno ga ni kristjana, ki bi ne poznal tri čudovite Jezusove prilike o Božjem usmiljenju: o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in izgubljenem sinu. Vse najdemo v 15. poglavju evangelija po Luku, ki je evangelist Božjega usmiljenja. Jezus pravi, da bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja. In oče, ki tako velikodušno sprejme izgubljenega sina, ki je po svoji krivdi zapravil svoj delež imetja, takole odgovori starejšemu sinu, ki mu očetova odpuščajoča velikodušnost ni bila všeč: »Otrok, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.«

Če je Bog tako usmiljen in velikodušno odpušča, imamo velik razlog za upanje in veselje. Morda smo že izkusili veliko Božje usmiljenje ali pa ga še bomo, prav gotovo so ga mnogi doživeli pri spovedi, ki je zakrament Božjega usmiljenja.