Splošni molitveni name za mesec oktober

Da bi novinarji pri opravljanju svojega dela vedno izhajali iz spoštovanja do resnice in iz globokega čuta za etičnost.

Vloga množičnih medijev se je v zadnjih letih tako razmahnila, da so postali glavni vir informacij o zgodovinskih dogodkih v sodobnem svetu. Rad bi se zahvalil vsem, ki poročate o zgodovini Cerkve z občutkom za pravilen kontekst, v katerem jo je treba brati, namreč kontekst vere. Zgodovinski dogodki skoraj vedno zahtevajo pretanjeno interpretacijo, ki mora včasih upoštevati tudi versko dimenzijo. Cerkveni dogodki gotovo niso nič bolj zapleteni kot politični ali gospodarski dogodki, vsebujejo pa neko posebno značilnost: potekajo po vzorcu, ki ga ne moremo zlahka uvrstiti med »posvetne« kategorije, na katere smo navajeni. Zato jih ni enostavno razložiti in posredovati širši in bolj raznoliki javnosti.

Cerkev je brez dvoma človeška in zgodovinska ustanova z vsem, kar to vključuje, vendar njena narava v svojem bistvu ni politična, ampak duhovna. Cerkev je Božje ljudstvo, ki potuje naproti srečanju s Kristusom. Samo iz tega zornega kota je mogoče govoriti o življenju in delovanju Cerkve.

Cerkev visoko ceni vaše pomembno delo. Vi imate na voljo sredstva, da slišite in ste glasniki pričakovanj in zahtev ljudi, da analizirate in pojasnjujete tekoče dogodke. Vaše delo zahteva skrbno pripravo, tenkočutnost in izkušenost, kot mnogi drugi poklici, vendar zahteva še posebno naravnanost na vse resnično, dobro in lepo in to nam je skupno, kajti Cerkev obstaja zato, da posreduje poosebljeno Resnico, Dobroto in Lepoto.

Papež Frančišek (Povzeto iz nagovora predstavnikom množičnih medijev 16.marca 2013)

Molitveni namen za evangelizacijo za mesec oktober

Da bi svetovni dan misijonov v vseh krščanskih občestvih poživil evangeljsko veselje in zavest odgovornosti za njegovo oznanjevanje.

»Velika nevarnost sedanjega sveta z njegovo mnogovrstno in neznosno ponudbo potrošnje je samoljubna žalost, ki prihaja iz lagodnega in skopuškega srca, iz bolestnega iskanja površnih užitkov, iz otopele zavesti« (Evangelii gaudium,2).Človeštvo nujno potrebuje odrešenje, ki ga prinaša Kristus. Njegovi učenci so tisti, ki se vedno bolj prepuščajo moči Jezusove ljubezni in jih razvnema gorečnost za Božje kraljestvo in za oznanjanje veselja evangelija.

Škofje, ki so v prvi vrsti odgovorni za oznanjevanje, imajo nalogo, da v krajevnih Cerkvah skrbijo za povezanost misijonskih prizadevanj in da prinašajo Kristusa ne le v daljne dežele, temveč tudi na obrobje svojega ozemlja, kjer veliko število revnih čaka na veselo oznanilo.

V mnogih delih sveta je čutiti pomanjkanje duhovniških in redovniških poklicev. Vzrok za to je dostikrat v odsotnosti nalezljivega apostolskega navdušenja v občestvih, ki brez gorečnosti niso privlačna. Veselje evangelija izhaja iz srečanja s Kristusom in iz solidarnosti z ubogimi. Zato želim spodbuditi župnijska občestva, združenja in skupine, da bi živeli resnično v bratski ljubezni, ki temelji na ljubezni do Jezusa in skrbi za potrebe najbolj zapostavljenih. Kjerkoli je veselje, navdušenje in želja prinašati Kristusa drugim, tam rastejo novi poklici. Med temi poklici ne smemo spregledati laike, poklicane v misijonsko dejavnost. Vloga laičnih vernikov je v Cerkvi in pri širjenju evangelija čedalje bolj priznana in cenjena. »Bog ljubi veselega darovalca« (2Kor 9,7). Naj bo svetovni dan misijonov priložnost, da ponovno zanetimo plamen želje in moralne obveznosti do sodelovanja pri evangelizaciji.

Molimo, da bi po Marijini priprošnji Cerkev postala gostoljuben dom, mati vseh narodov in vir prerojenja za naš svet.

Papež Frančišek (Poslanica na svetovni dan misijonov, 8.jun. 2014)

 

Splošni molitveni namen za mesec september

Da bi vsaki posameznik prispeval k skupnemu dobremu in k izgrajevanju družbe, ki v središče postavlja človeško osebo.

Kdor vlada, mora ljubiti svoj narod, kajti vladar, ki ne ljubi, ne more vladati. Kvečjemu lahko izvaja disciplino, postavlja stvari v red, ne more pa vladati. Za oblastnika sta pomembni dve kreposti: ljubezen do naroda in ponižnost. Vsak moški in vsaka ženska, ki mora prevzeti neko vodstveno službo, si mora zastaviti dve vprašanji: Ali ljubim svoje ljudstvo, da bi mu tako bolje služil? Sem ponižen in slišim vse ostale in različna mnenja, da bi tako izbral najboljšo pot? Če si teh vprašanj ne zastavi, njegovo ali njeno vodenje ne bo dobro.

Po drugi strani pa sv. Pavel spodbuja k molitvi za oblastnike, da bi vsi lahko živeli mirno življenje. Državljani se po papeževih besedah ne morejo ne zanimati za politiko. Nihče ne more reči, da sam nič ne šteje, da drugi vladajo. Ne! Jaz sem odgovoren za njihovo vladanje in moram narediti najbolje, kar lahko, da bi oni dobro vladali, in sodelovati v politiki, kolikor lahko. Politika, pravi družbeni nauk Cerkve, je ena od najvišjih oblik ljubezni, kajti pomeni služiti skupnemu dobremu. Ne morem si oprati rok. Vsi moramo dati nekaj. Najboljša stvar, ki jo lahko ponudimo oblastnikom, pa je molitev. Moliti je potrebno, da bi oseba, ki je na oblasti, lahko dobro vladala, ljubila svoj narod in mu služila, da bi bila ponižna, da bi se spreobrnila.

Papež Frančišek
(Homilije papeža Frančiška, 16. sept. 2013)

 

Molitveni namen za evangelizacijo za mesec september:

Da bi se kristjani po prejemanju zakramentov in premišljevanju Svetega pisma vedno bolj zavedali svoje odgovornosti za evangelizacijo.

Božja beseda nam stalno kaže, kako Bog poziva verujoče, naj »krenejo na pot«....Danes se v Jezusovem naročilu »Pojdite!« zrcalijo vedno novi prizori in izzivi oznanjevalnega poslanstva Cerkve. Vsi smo poklicani, da se udeležimo tega novega misijonskega »pohoda«. Vsak kristjan in vsaka skupnost mora odkriti, kakšno pot terja Gospod. A vsi smo poklicani, da sprejmemo ta klic: da zapustimo svojo udobnost in pogumno dosežemo vsa obrobja, ki potrebujejo luč evangelija.

»Potujoča Cerkev« je skupnost misijonarskih učencev, ki naredijo prvi korak, se vključijo, spremljajo, obrodijo sad in praznujejo. Skupnost, ki oznanja, doživlja, da je Gospod dal pobudo, da nas je on prvi vzljubil. Zato znamo narediti prvi korak, smelo prevzamemo pobudo, gremo naproti, iščemo oddaljene in pridemo na razpotja ter povabimo izključene. Taka skupnost si neizmerno želi podarjati usmiljenje, saj je sama izkusila neskončno Očetovo usmiljenje in njegovo moč.... Skupnost, ki oznanja, se s svojimi dejanji vključi v vsakdanje življenje drugih, skrajša razdalje, skloni se vse do ponižanja, če je potrebno, privzame človeško življenje, dotakne se trpečega Kristusovega mesa v ljudstvu. Glasniki evangelija imajo zato »vonj po ovcah« in ovce poslušajo njihov glas. Skupnost, ki oznanja, je torej pripravljena »spremljati«. Spremlja človeštvo na vseh njegovih potih, pa naj bodo poti še tako težke in dolge. Zna dolgo pričakovati in apostolsko potrpeti.

Papež Frančišek
(Evangelii gaudium)

Slovenski namen za mesec september:
NAŠI VEROUČENCI
Da bi se starši in učenci zavedali, kako pomembni sta verska vzgoja in verouk.

Starši današnjega časa veliko nudijo otrokom. Dobro bi bilo, da bi se vprašali, kaj je otroku najbolj potrebno in pomembno in kako naj bi razvijal darove in talente, da ne bo otrok samo vsestransko usposobljen za različne poklice, ampak da bo imel človeške in duhovne kvalitete. Verouk ni krožek, izbirna vsebina, gasilsko društvo, ampak je vzgoja za življenje. Otroci pri verouku ne bodo deležni samo krščanskega nauka, ki je najboljša pot za dobro vzgojene ljudi, ampak s pomočjo verske vzgoje doma in pri verouku otroci prejmejo Jezusove darove, ki so vir duhovnih in telesnih moči za življenje. Staršem in otrokom manjka doživetje žive vere, da jih ima Bog rad, da jim daje darove, ki so veliki duhovni darovi za vsakdanje življenje. Ko razmišljamo o tem, kako bi pomagali staršem in otrokom pri verski vzgoji, je temeljna želja, da bi imeli starši globoko osebno vero v Boga, Jezusa Kristusa in Svetega Duha. Prosimo za milost vere.

Verni starši, ki živijo krščansko življenje, so najboljši zgled otrokom za rast v veri. Družina, kjer se moli in govori o Bogu, kjer se uresničuje zapoved ljubezni, tam je Bog živo navzoč in ga tudi doživljajo.

Ena od poti, kako spoznati Boga v življenju, je doživljanje Božjih darov v preteklosti in vsakdanjosti. Staršem danes manjka osebne vere, osebnega izkustva Boga, ker nimajo odprte oči za velika Božja znamenja, ki jih Bog daje vsak dan. Bog se razodeva na različne načine. Nekateri ga odkrijejo po preizkušnjah. O da bi imeli starši in otroci vedno odprte oči za vse, kar Bog nenehno daje. Brez vere in zaupanja v Boga je verska vzgoja le ena od aktivnosti otrok. Temelj verske vzgoje sta milost in osebna vera staršev. Podprimo z molitvijo starše in veroukarje, ker sta vera in verouk, kot pot k njej, milost in Božji dar. Nikogar ne moremo prisiliti, da bi to spoznal, če ne išče in trka na vrata Gospodova.

Beno Lavrih

 

Splošni molitveni namen za mesec julij:

Da bi izkazovali dolžno spoštovanje domorodnim ljudstvom, katerih identiteta in sam obstoj sta ogrožena.

109. Jezus, oznanjevalec evangelija in evangelij v osebi, se posebej istoveti z najmanjšimi. To nas spominja, da smo vsi kristjani poklicani, da skrbimo za najšibkejše na svetu. Toda v veljavnem »zasebnopravnem« vzorcu uspeha se ne zdi smiselno vlagati v to, da bi tisti, ki so počasni, šibki ali manj nadarjeni, mogli v življenju kaj doseči.

210. Nujno je, da posvečamo svojo pozornost novim oblikam uboštva in ranljivosti - brezdomcem, odvisnikom od mamil, beguncem, domorodnim prebivalcem, vedno bolj osamljenim in zapuščenim starim ljudem itn. Poklicani smo v njih prepoznati trpečega Kristusa in mu biti blizu, tudi če nam to na videz ne prinaša nobenih oprijemljivih in neposrednih koristi. Migranti predstavljajo zame poseben izziv, ker sem pastir Cerkve brez meja, ki se čuti mater vseh. Zato kličem dežele k velikodušni odprtosti, dežele, ki so sposobne ustvariti nove kulturne sinteze, namesto da se bojijo uničenja svoje istovetnosti. Kako lepa so mesta, ki premagujejo bolestno nezaupanje, včlenijo druge z njihovo različnostjo in iz te včlenitve napravijo dejavnik razvoja! Kako lepa so mesta, ki imajo tudi v svojem arhitektonskem načrtovanju prostore, ki povezujejo, ustvarjajo odnose in podpirajo priznanje drugega!

Papež Frančišek, (Evangelii gaudium)

 

Slovenski namen za mesec julij:

POKOJNI MISIJONARJI (Stanko Rozman)

Da bi ohranjali molitveni spomin na naše pokojne misijonarje, ki so oznanjali Kristusa poganskim narodom.

Še pred leti smo se slovenski misijonarji v Zambiji menili, koga bo Gospod prvega med nami poklical k sebi. Takrat je p. Radko Rudež zelo resno zbolel za malarijo in smo se vsi bali, da bo podlegel tej hudi bolezni. A je preživel in še danes živi in moli za Družbo in Cerkev.

P. Lovro Tomažin je neutrudno delal na župniji in pri Marijinem svetišču. Nobeden ni mislil, da ga bo Gospod na hitro poklical k sebi. Rak je neusmiljena bolezen. Sredi dela je omahnil. On je bil prvi med nami.

Kako bi mogli misliti, da bo p. Jože Grošelj naslednji, ki nas bo zapustil. Odločil se je bil, da se vrne v domovino, da zaključi misijonsko delo v Zambiji. Nekaj dni pred odhodom, z že kupljeno karto, je imel srčni napad in mu podlegel. Pokopan je v Lusaki. Kot sta bila patra Tomažin in Grošelj poklicana k Gospodu, tako jim bomo sledili tudi ostali misijonarji. Takšna je naša usoda, takšna je usoda vsakega človeka. Za njima smo žalovali in se ju spominjamo v molitvi. Ljudje, med katerimi sta delovala, se jih še spominjajo. Spominjajo se jih tudi sorodniki in prijatelji, med katere se štejejo tudi sobratje. S časom pa spomin zbledi, pokojni se lahko pozabijo. Imena misijonarjev ostanejo napisana na spomenikih v krajih, kjer so pokopani. Na Vse svete ne moremo iti na njihove grobove. Zato v domovini spomin nanje lahko hitreje zbledi. Prav je torej, da jih apostolat molitve vključuje v svoj program.

Misijonarjev, ki so delovali v Indiji, v Afriki in drugod po svetu se radi spominjamo in molimo zanje. Oni pa za nas. Njihova vera, delo in molitve so vtkane v nas, v našo slovensko cerkev in ji dajejo rast. Nedvomno so z nami bolj povezani, kot si lahko mislimo. Med njimi imamo tudi svetnike, ki se jim smemo priporočati. Naj prosijo za nas in nas spremljajo s svojim misijonskim navdihom.

 

Molitveni namen za evangelizacijo za mesec julij:

Da bi Cerkev v Latinski Ameriki in na Karibih po svojem misijonskem delovanju na tej celini oznanjala evangelij z novo močjo in gorečnostjo.

Papež Frančišek je na 28. svetovnem dnevu mladih v Riu de Janeiru razmišljal o oznanjevanju evangelija v današnjem svetu. Mladim je rekel, da nam Jezus danes naroča tri preproste stvari: pojdite, ne bojte se in služite. POJDITE. Deliti z drugimi izkušnjo vere, pričevati za vero, oznanjati evangelij: to je naročilo, ki ga je Gospod zaupal celotni Cerkvi in to vključuje tudi vas. Kam nas Jezus pošilja? Ni meja in ni omejitev: pošilja nas k vsakomur. Evangelij ni le za nekatere, je za vse. Ni samo za tiste, ki so nam bliže, ki so bolj sprejemljivi, bolj odprti. Je za vse. Še posebej si želim, da bi ta klic »pojdi« odmeval v vas, ki delujete v Latinski Ameriki. NE BOJTE SE. Ko gremo oznanjat Kristusa, on sam hodi pred nami in nas vodi. Ko je svoje učence poslal na misijonsko pot, je obljubil:«Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) In to velja tudi za nas. In še nekaj: poslani smo vsi skupaj. Zavedajte se, da vas na tem poslanstvu spremlja vsa Cerkev in tudi občestvo svetnikov. Jezus ni poklical apostole, da bi živeli ločeno, vsak zase, ampak v skupini, v občestvu. In končno Jezus naroča: SLUŽITE. Psalm 96 se začenja z besedami:Pojte Gospodu novo pesem. Katera je ta nova pesem? Ne sestavljajo jo besede in niti ni to melodija, to je pesem tvojega življenja, ko dopustiš, da se tvoje življenje poistoveti z Jezusovim, ko deliš z drugimi njegovo čutenje, njegove misli, njegova dejanja. In Jezusovo življenje je življenje za druge. Je življenje služenja. Evangelizirati pomeni osebno pričevati za Božjo ljubezen, preseči svojo sebičnost in se skloniti, da umijemo noge svojim bratom, tako kot je to storil Jezus.

Papež Frančišek, (Povzeto iz homilije na svetovni dan mladih 28.jul.2013)

 

Molitveni namen za evangelizacijo za mesec junij:

Da bi semeniščniki in vsi, stopajo na pot posvečenega življenja, imeli modre mentorje, ki živijo evangeljsko veselje in jih bodo znali dobro pripraviti na njihovo poslanstvo.

Resnično veselje ne prihaja od stvari ali od lastnine. Rojeva se iz srečanja, iz odnosov z drugimi, rojeva se iz občutka, da smo sprejeti, razumljeni in ljubljeni in iz tega, da sprejemamo, razumemo in ljubimo. Veselje se rojeva iz zastonjskosti srečanja, ko slišimo, da nam nekdo reče, pa ne nujno z besedami: »Pomemben si mi«. Ko vas Bog pokliče, vam govori: »Pomemben si mi, ljubim te, računam nate.« Jezus tako govori vsakemu od nas in v tem je vir veselja. Pot duhovništva ali redovništva ni v prvi vrsti naša odločitev. Je bolj odgovor na klic, na klic ljubezni. Veselje tega srečanja z njim ne vodi v zapiranje vase, temveč v odpiranje, vodi v služenje v Cerkvi.
Ko naletimo na semeniščnika ali novinca, ki je pretirano resen ali preveč žalosten, pomislimo: Nekaj je šlo tukaj narobe. Manjka veselje, ki izhaja iz srečanja z Jezusom. V žalosti ni svetosti ali kot je rekla že sv. Terezija, da je žalosten svetnik bolj žalosten svetnik. Včasih je v ozadju psihološki problem. Lahko pa nezadovoljstvo izvira iz celibata. Zaobljuba čistosti in celibata se ne konča s trenutkom, ko je izrečena, ampak traja...To je potovanje, ki zori in se razvija v pastoralno očetovstvo in pastoralno materinstvo in če duhovnik ni oče svojemu občestvu, postane žalosten in enako redovnica, če ni mati tistim, s katerimi dela.
Če hočemo biti veseli pričevalci evangelija, moramo biti pristni in dosledni. Jezus je strogo ošteval hinavce, ki pri sebi mislijo drugače kot govorijo. Mladi ljudje si želijo pristnosti. Nepristnost v duhovniku ali redovnici je zelo odbijajoča. Prvenstvena naloga odraslih, ki skrbijo za formacijo, je v tem, da so najprej sami zgled pristnosti in doslednosti. Ravnajmo tako, kot naroča sv. Frančišek: ves čas oznanjajmo evangelij, če je potrebno, tudi z besedami.

Papež Frančišek (Povzeto po nagovoru semeniščnikom in novincem 6.jul. 2013)

 

Splošni molitveni namen za mesec junij

Da bi ostareli, odrinjeni in tisti, ki nimajo nikogar, tudi v ogromnih mravljiščih velemest našli priložnost za srečanja in medsebojno pomoč.

Papež Frančišek je v homiliji med jutranjo mašo novembra 2013 spregovoril o skrbi za stare ljudi. Danes živimo v času, ko stari ljudje ne štejejo. Grdo je reči, vendar so odvrženi, ker so v nadlego. Stari ljudje so tisti, ki nam prinašajo zgodovino, ki nam prinašajo učenost, ki nam prinašajo vero. So tisti, ki imajo kot dobro staro vino v sebi moč, da nam prinašajo plemenito dediščino. Stari starši so zaklad. V Pismu Hebrejcem beremo, da bi se morali spominjati svojih voditeljev, tistih, ki so nam oznanjali Božjo besedo in posnemati njihovo vero. Starost je pogosto zares lahko tudi grda, saj s seboj prinaša bolezni in podobno. Toda modrost, ki jo imajo naši stari starši, je dediščina, ki jo moramo sprejeti. Narod, ki ne varuje starih staršev, narod, ki ne spoštuje starih staršev, nima prihodnosti, kajti nima spomina, izgubil je spomin. Papež je povabil, da bi pomislili na stare ljudi, na mnoge, ki so po domovih za ostarele, in tudi številne, katere so njihovi domači zapustili. Vsi ti ljudje so zaklad naše družbe.
Molimo za naše dedke in babice, ki so v času preganjanj pogosto imeli junaško vlogo pri posredovanju vere. Četrta zapoved je edina, ki ponuja nekaj v zameno. To je zapoved usmiljenja. Pomeni biti usmiljeni z našimi predniki. Papež Frančišek je sklenil s povabilom, da bi prosili številne stare svetnike, kot so bili Simeon, Ana, Polikarp ali Eleazar, da bi nam izprosili milost varovanja, poslušanja in spoštovanja naših prednikov, naših starih staršev.

Homilije papeža Frančiška

 

Slovenski molitveni namen za mesec junij

Da bi tisti, ki jih Bog kliče k posvečenemu življenju, sprejeli Njegovo povabilo.

Pravijo, da Bog veliko več ljudi kliče v duhovniško ali redovniško življenje, kot se jih na Božji klic odzove. Saj je tudi v naravi vedno veliko več semen, kot pa jih skali. Bog je neskončno velikodušno in ljubeče bitje. Trka pa na srca ljudi, ki so tudi velikodušni.

Z Božje strani torej nikoli ne zmanjka klicev na duhovniško ali redovniško pot. Najbrž tudi ni malo kristjanov in kristjank, ki se ne bi kdaj vprašali, ali morda tudi njih vabi Božji glas. Današnje okolje, današnja miselnost ljudi nikakor ne podpira razmišljanja mladih, da bi se morda odločili za to pot. Lahko pričakujejo veliko nasprotovanj, nerazumevanja, celo posmeha.

Obkroženi so in bodo s pogreznjenostjo v tvarno, v splošno uživaštvo, v sebično zaprtost vase, včasih tudi v sovražni odnos. Morda je pa prav takšno okolje posredno Božje vabilo mlademu človeku, ki bi rad v življenju dosegel kaj velikega in plemenitega, dobrega in trajnega. »Hodi za menoj in naredil te bom za ribiča ljudi!« (prim. Mk 1,17). Saj ne bo deloval sam. Pomagal mu bo tisti, ki je dejal: »Bodite pogumni: jaz sem svet premagal« (J 16,33). Pri tako zahtevnem, življenjskem odločanju za duhovniško ali redovniško pot pa očitno vsi, ki slišijo ta klic, potrebujejo veliko Božjega Duha. Mi vsi lahko s svojo molitvijo prosimo Svetega Duha, da podpre čim več mladih, da bodo lahko Dobremu Pastirju izrekli svoj »Da!«

NOVI DUHOVNI POKLICI (Vital Vider)

 

Molitveni namen za evangelizacijo za mesec maj

Da bi v družinah, skupnostih in v skupinah molili rožni venec za evangelizacijo in mir.

V priliki o farizeju in cestninarju (Lk 18,9-14) Jezus opiše dve vrsti molitve, zlagano in pristno. Farizej ponazarja držo, ki ne izraža hvaležnosti Bogu za njegov blagoslov in milost, ampak predvsem samozadovoljstvo. Farizej se čuti opravičenega, čuti, da je njegovo življenje v redu, se s tem ponaša in iz tega podstavka sodi druge. Cestninar na drugi strani ne kopiči besed. Njegova molitev je ponižna, trezna, preveva jo zavest o lasni nevrednosti in lastnih potrebah. Tu je mož, ki je dejansko spoznal, da potrebuje Božje odpuščanje in njegovo milost. Takšna je molitev, ki »predre oblake«, za razliko od farizejeve molitve, ki jo obtežuje napuh. Ljudje dostikrat sprašujejo, kako naj molijo. Jasno je, da tako kot cestninar: ponižno, pred Bogom. Vsak naj v ponižnosti dovoli, da Gospodov pogled počiva na njem in naj prosi, da bi Božja dobrota prišla na nas. Kako pa naj to storimo v družini? Končno se molitev kaže kot nekaj osebnega in tudi nikoli ne pridemo do pravega časa ali trenutka miru. Vse to je sicer res, vendar je tudi stvar ponižnosti, da kot cestninar spoznamo, da potrebujemo Boga. Vsaka družina potrebuje Boga. Vsi potrebujemo njegovo pomoč, njegovo moč, njegov blagoslov, njegovo milost, njegovo odpuščanje. Še nekaj je potrebno v družini: preprostost. Zmoliti očenaš skupaj pri mizi ni nekaj posebnega, je enostavno. Skupna molitev rožnega venca je zelo lepa in je vir velike moči. Enako molitev drug za drugega. To je tisto, kar družini daje moč: molitev.

Papež Frančišek (Povzeto iz homilije na dan družine, 27. okt.2013)

 

Slovenski molitveni namen za mesec maj

MARIJINA SVETIŠČA (Janez Poljanšek)
Da bi radi obiskovali Marijina svetišča, kjer se romarji srečujejo z Bogom, vero in občestvom.

»Bili smo pri Mariji na Brezjah; naredil sem zaobljubo ptujskogorski Materi Božji; v zahvalo smo poromali k Mariji v Novo Štifto; to je naše zaobljubljeno romanje na Šmarno goro; pojdi na Sveto goro in se priporoči Mariji ...« - to so le nekateri izmed mnogih izrazov vernosti in pobožnosti kristjanov na Slovenskem, ki so povezani s češčenjem Marije v njenih svetiščih. Od nekdaj so naši predniki radi romali k Mariji in naša želja je, da bi se to izročilo v pristni obliki ohranjalo še naprej. Marijanska pobožnost daje namreč naši veri tisto materinsko razsežnost, ki jo potrebujemo, da se naše duhovno življenje lahko razvija in raste do tiste topline in nežnosti, ki sta tipični lastnosti materine duše.

Romarji se v Marijinih svetiščih najprej srečujemo z Bogom. Bog je bil središče in temelj Marijinega življenja. Ona je bila vsa prevzeta od Božje ljubezni, bila je polna Njegove milosti. Po njej se je Očetova ljubezen do vseh ljudi razodela na najbolj otipljiv način, v njenem sinu Jezusu. Vse Marijino življenje nam govori o Bogu, saj mu je »najbolj podobna«, kakor radi pravijo pravoslavni kristjani. Potem se v Marijinih svetiščih srečujemo z vero. Najprej z Marijino vero. »Blagor ji, ki je verovala,« je vzkliknila Elizabeta, ko jo je Marija obiskala. Marija je z zaupanjem sprejela angelovo oznanilo, z veliko vero je izgovorila svoj »zgodi se«. Verjela je, da je pri Bogu vse mogoče. Podobno vero in zaupanje lahko vidimo tudi v romarjih, s katerimi se srečujemo na Marijinih božjih poteh. Koliko hrepenenja, vdanosti, zaupanja in goreče molitve lahko opazimo na obrazih ljudi, mladih in starih, zdravih in bolnih, veselih in preizkušenih, ki, pogosto na kolenih, zró v podobo milostne Matere Božje.
Končno se v Marijinih svetiščih srečujemo tudi z občestvom. Na romanju nismo nikoli sami. S seboj prinesemo vse svoje drage, domače, prijatelje, ki so se nam nekateri morda tudi priporočili v molitev, ko smo šli od doma. Potem pri Mariji prosimo za vse ljudi, posebej za tiste, ki so še posebej potrebni Marijinega ljubečega varstva in priprošnje. Običajno se na romanju srečamo tudi z drugimi verniki, z njimi skupaj molimo in pojemo, obhajamo sv. mašo. To občestvo vernih daje naši molitvi še večjo moč in gorečnost. Blagoslov, ki ga prejmemo v svetišču, nato ponesemo na svoje domove in ljudem, s katerimi se srečujemo po romanju. Vse to gradi občestvo in povezanost.

 

Splošni molitveni namen za mesec maj

Da bi bile v sleherni državi sveta ženske cenjene in spoštovane in da bi se prav vrednotil njihov nenadomestljiv prispevek družbi.

Cerkev priznava nepogrešljivi prispevek, ki ga dajejo družbi ženske, še posebej s svojo tenkočutnostjo in intuicijo v odnosu do soljudi, do šibkih in ranljivih. Pogosto skupaj z duhovniki delijo pastoralne odgovornosti, pomagajo pri spremljanju posameznikov, družin ali skupin in dajejo nove pobude za teološko razmišljanje. Vendar je še treba razširiti prostor za učinkovito žensko navzočnost v Cerkvi (glej Evangelii gaudium, 103). Širjenje tega prostora z odpiranjem novih možnosti in odgovornosti za delo žena tako na cerkvenem kot družbenem in znanstvenem področju pa ne sme biti razlog, da bi pozabili na nenadomestljivo vlogo žene v družini. Znotraj družine je njen delež še vedno bistvenega pomena. Kajti za nas kristjane družina ni zgolj zasebni prostor, temveč predstavlja »domačo Cerkev«, katere zdravje in razcvet pogojuje zdravje in razcvet celotne Cerkve in družbe. Spomnimo se na Božjo Mater, ki v Cerkvi ustvarja nekaj, kar duhovniki, škofi in papež ne morejo. Razmišljajmo o tem, kaj ona v pristno ženskem duhu ustvarja v naših družinah.
Na tem mestu se spontano pojavi vprašanje, kako razširiti prostor ženske navzočnosti na številnih področjih javnega delovanja in obenem posvečati pozornost njeni prednostni vlogi v družini. To je polje razločevanja, ki zahteva poleg razglabljanja o realnem stanju žensk v družbi predvsem gorečo in vztrajno molitev. Kristjanka bo v konkretnih okoliščinah svojega življenja vedno znova iskala načine, kako odgovoriti na Gospodov klic in sicer v pogovoru z Bogom, ki ga osvetljuje njegova Beseda in poživlja milost zakramentov.

Papež Frančišek (Povzeto po nagovoru na kongresu Italijanskega ženskega centra, 25. jan. 2014)

 

Molitveni namen za evangelizacijo za mesec april

Da bi kristjani v Afriki sredi politično-verskih spopadov pričevali za ljubezen in vero v Jezusa Kristusa

Afriško celino vedno znova pretresajo vojne in krvavi spopadi, ki puščajo za sabo opustošenje: izgubljena življenja, milijone beguncev, revščino, trpljenje in obup. Marsikje se duhovna in moralna kriza kaže v primerih političnega zatiranja in izkoriščanja revnega prebivalstva kot grešna struktura, vdelana v sam družbeni red. Korenina zla vedno poganja iz osebnega greha, ta pa zahteva globoko osebno spreobrnjenje in obnovljeno moralno občutljivost v luči evangelija. Ko je papež Frančišek v maju 2014 spregovoril škofom na Škofovski konferenci Etiopije in Eritreje, je izpostavil tudi posebne izzive sodobne sekularizirane družbe in poudaril, da niso samo duhovniki in redovniki poklicani k oznanjevanju evangelija, temveč vsi verniki. Za bolj učinkovito in daljnosežno delovanje na področju kateheze je potrebno najti in pripraviti ustrezno usposobljene laike, ki bi ljudem »prinašali prijeten vonj Jezusove bližine in navzočnosti in njegovega posebnega pogleda« (Evangelii gaudium, 169). Velikodušno zastavljeni socialni programi, izhajajoči iz evangeljskih načel in sodelovanje z različnimi verskimi, dobrodelnimi in vladnimi ustanovami lahko ublaži stisko ljudi in pričuje za Božjo ljubezen med nami. Papež je še posebej opozoril na skrb za otroke, ki trpijo lakoto in so ostali sirote, za mlade ljudi, ki v iskanju boljših možnosti za življenje zapuščajo domovino in za pogosto spregledane starejše.

 

Splošni namen za mesec april

Da bi mali kmetje prejemali pravično plačilo za svoje neprecenljivo delo

Da bi bilo zaposlovanje še naprej mogoče, je nujno podpirati gospodarstvo, ki pospešuje proizvodno raznolikost in podjetniško ustvarjalnost. Obstaja na primer veliko zelo različnih malih kmetijskih prehrambenih sistemov, ki še naprej prehranjujejo največji del svetovnega prebivalstva. Pri tem uporabljajo manjši delež zemlje in vode in odlagajo manj odpadkov, pa najsi bo to na njivah in vrtovih, na lovu in pri nabiranju gozdnih sadežev ali pri malem ribolovu. Gospodarnost obsega (economies of scale) posebno v kmetijskem sektorju, prisili male pridelovalce, da prodajo zemljo ali opustijo svoje običajne nasade. Njihovi poskusi, da bi razvili druge, bolj raznolike oblike pridelave, se izjalovijo, ker imajo težave pri dostopu na območne in svetovne trge ali ker je prodajna ali prevozniška infrastruktura v službi velikih podjetij. Oblast ima pravico in odgovornost za vzpostavitev jasne in trdne podpore malim pridelovalcem in raznoliki pridelavi. Da bi vladala gospodarska svoboda, od katere bi v resnici imeli korist vsi, je včasih potrebno postaviti meje tistim, ki imajo v rokah največje zaloge in denarno moč. ... Podjetniška dejavnost je žlahten poklic, usmerjen v bogatenje in izboljšanje sveta za vse. Lahko je zelo rodoviten način podpore področju, na katerem deluje, predvsem če doume, da je ustvarjanje delovnih mest nujni delež njegove službe za skupno dobro.

Papež Frančišek
Okrožnica o skrbi za skupni dom LAUDATO SI'

 

Slovenski namen: NAŠ ZAVETNIK SV. JOŽEF (Tomaž Podobnik)

Da bi varstvu sv. Jožefa priporočali Slovenijo, ki ima sv. Jožefa za svojega zavetnika.

Sveti Jožef, zavetnik slovenskih dežel
Pred skoraj dvestopetdesetimi leti je bil v avstrijski monarhiji, v vzdušju splošne vernosti, sveti Jožef razglašen za zavetnika kranjskih dežel, se pravi večjega dela sedanje slovenske države...
Tega naslova bi mu danes sekularizirana slovenska družba zagotovo ne priznala. A vendar se sveti Jožef še vedno, o tem smo lahko prepričani, drži nekdanje sklenjene zaveze in je pripravljen kot zavetnik in varuh še naprej pomagati sedanjim »slovenskim deželam«. Seveda je treba ob tem pripomniti, da z ozirom na današnjo krizno družbo ta naziv ne pomeni najprej skrb svetega Jožefa za lepi košček rajske deželice pod Triglavom, ki nam je bila podarjena od Boga, ampak predvsem skrb svetega Jožefa za nas, njene prebivalce. Tudi tu velja: dežela smo ljudje! Če bomo trajno skrbeli najprej za notranjo lepoto duš in medsebojnih odnosov, bomo tudi za prihodnje rodove ohranili lepoto narave. Za narod gre, za prebivalce slovenske dežele, ne najprej za zemljo in državni teritorij!
To, da imamo Slovenci danes samostojno državo, je čisti Božji dar, nam izročen po priprošnji Marije, kraljice Slovencev», pa tudi po priprošnji svetega Jožefa, ki ga tradicionalno in starinsko imenujemo »zavetnik slovenskih dežel«. In če ga v litanijah kličemo z nazivom »Jožef najzvestejši«, ne pozabimo, da je bil kot Zavetnik slovenskim deželam zvest ves čas, še posebej pa ob začetkih nove, samostojne slovenske države, v nedavnih devetdesetih letih preteklega stoletja.
Pomenljivo Božje znamenje o vlogi sv. Jožefa za naš narod je milostni poseg Božje Previdnosti, da se je prav ob prvih, negotovih korakih slovenske samostojnosti, začela vse močneje in ostreje prebujati zavest o aktualnem poslanstvu svetega Jožefa med nami. To se je zgodilo leta 1990: ne samo ob pretresljivem (zelo poznem!) spoznanju, da je njegovo narodno svetišče, zgrajeno v čast Zavetniku slovenskih dežel sredi slovenske prestolnice - letos obhaja njegovo stoletnico! - vse od leta 1949 še vedno zaprto in okupirano s filmsko proizvodnjo, ampak tudi ob zgroženosti spričo dejstva, da je bil kip Odrešenikovega varuha z dečkom Jezusom - kip Varuha slovenskih dežel - v istem narodnem svetišču, spremenjenim v filmsko halo, z zazidavo obsojen na dolgoletni zapor (kar je bilo v danih tragičnih okoliščinah seveda delo Božje Previdnosti, saj je na ta način oltar s kipom vred ostal nepoškodovan!). Šokantno spoznanje: Zavetnik slovenskih dežel - pa v temnici! Kakšen Božji opomin!
Na samem pragu porajajoče se nove Slovenije so se v začetku devetdesetih let preteklega stoletja začela romanja na ljubljanske Poljane k zaporniku sv. Jožefu, zavetniku slovenskih dežel - »k tebi, o sveti Jožef, pribežimo v svojih stiskah!«, - ob molitvi za slovenski narod in za družine, s hkratno zahtevo po vrnitvi narodnega svetišča sv. Jožefa vernikom. Ta vztrajna in vse bolj množična molitev je bistveno pripomogla, da je bilo to svetišče leta 1996, ob obisku »papeža družin in prijatelja nove države Slovenije«, končno vrnjeno vernikom in jubilejnega leta 2000 po petdesetih letih narodne sramote, vsaj kar zadeva zidove, dostojno obnovljeno.
Končni razmislek... Ali ne ostaja zgodba tega, še do nedavna dolgoletno oskrunjenega narodnega svetišča z zazidanim sv. Jožefom podoba duhovnega stanja v našem narodu: šestinštirideset let po letu 1949 v tej cerkvi ni bilo ne molitve ne bogoslužja, ampak se je v njej dogajalo vse kaj drugega, velikokrat veri in morali nasprotnega! Ali ni bila opustošena in oskrunjena cerkev svetega Jožefa pretresljiva podoba duhovnega stanja v naših družinah in v našem narodu? Ali se ne bi morali ob še svežem spominu na to Božje opozorilno znamenje sredi Ljubljane končno strezniti v grozljivo spoznanje, da po slovenski deželi propadajo svetišča družin in z njimi tudi sam slovenski narod, propadajo vse do te mere, da so danes ogroženi temelji same družine kot Božje in naravne ustanove - gre za zakon med možem in ženo in njune otroke - s tem pa tudi temelji slovenskega naroda, ki dobesedno samega sebe obsoja na skorajšnji propad in naglo izginotje?
In če v grobem obnovljeno narodno svetišče sv. Jožefa potrebuje še nadaljnjo prenovo notranjščine, ali ni to za vernike in za Cerkev pri nas znamenje, da se je treba takoj in pogumno lotiti dela za notranjo prenovo družinskih svetišč, ob spoznanju dejanskega stanja v naših družinah in v naši družbi, tako, da nas ne bo več zavajal površinski pogled na urejeno stanovanje ali lepo fasado hiš?
Hvala Bogu, da se v narodnem svetišču sv. Jožefa v romarskem duhu vse bolj prebuja nenehna molitev za prenovo družin – za družinsko molitev, blagoslovljeno delo in medsebojno ljubezen. Hvala Bogu, da se v bližnji kapeli Božjega usmiljenja in nedolžnih otrok odvija češčenje Najsvetejšega - ob spominu na nasilno splavljene otroke - molitev za rešitev ogroženih življenj nerojenih otrok in za veselje slovenskega naroda do življenja. Sveti Jožef, steber družin, stoji z Marijo, ki je kraljica družine, molivkam in molivcem ob strani in se veseli vseh tistih, ki bodo v duhu sinode o družini v prihajajočem letu Božjega usmiljenja - in v slovenskem letu družine - poživili svojo molitev za družine in podvojili svoje napore za njihovo rešitev, s tem pa tudi za rešitev in obstoj slovenskega naroda.
Naj sveti Jožef za nas ne samo »ostaja«, ampak naj vse bolj »postaja« za nas Zavetnik slovenskih dežel! Zaupajmo, da je v tej usodni uri slovenskega naroda pripravljen pokazati moč svoje očetovske priprošnje! Ali pa smo mi zares pripravljeni z njim tudi sodelovati?

 

Molitveni namen za evangelizacijo za mesec marec

Da bi kristjani, ki so zaradi vere diskriminirani ali preganjani, iz nenehne molitve Cerkve črpali moč za vztrajanje in zvestobo evangeliju.

Več kristjanov danes trpi preganjanje kot v prvih dneh Cerkve. Ponekod jim je celo prepovedano moliti skupaj. Skozi vso zgodovino odrešenja so bili preroki preganjani, kot beremo že v Knjigi modrosti:«Zalezujmo pravičnega, ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom, ker nam očita grehe zoper postavo in nas obtožuje za grehe naše vzgoje« (Mdr 2,12). Prerok je torej človek, ki kliče k spreobrnjenju in je moteč tem, ki hodijo po napačnih poteh. Tudi Jezus je bil preganjan in to takoj od začetka javnega delovanja, ko se je vrnil v svojo vas, šel v sinagogo in začel učiti. Poskušali so spodkopavati njegovo avtoriteto in ga vedno znova spraševali, s kakšno oblastjo uči. Očitali so mu, da se druži z grešniki in da krši postavo, ker ozdravlja v soboto. Hoteli so ga umoriti. To je stvarnost, ki se ni zaključila z Jezusovo smrtjo in vstajenjem, ampak se nadaljuje skozi vso zgodovino Cerkve. Mnogi svetniki so bili preganjani. Zgodovina potrjuje, da trpijo preganjanje vsi, ki jih Sveti Duh izbere, da Božjemu ljudstvu govorijo resnico. Preganjanje in nerazumevanje bo vedno obstajalo. To je pot križa, ki jo je prehodil Gospod in je pot tistih, ki mu sledijo. Vendar se vedno, tako kot Gospodova pot, konča z vstajenjem. Na tem mestu je prav, da se spomnimo zadnjega od Jezusovih blagrov: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili.« Jezus je vzor, je ikona: veliko je trpel in bil preganjan in s tem je vzel nase vse preganjanje svojih učencev.

Papež Frančišek
(Povzeto po jutranji meditaciji 4.aprila 2014)

 

Splošni molitveni namen za mesec marec

Da bi družine v stiski dobile potrebno podporo in da bi otroci lahko odraščali v zdravem in mirnem okolju.

Zakonska zveza in družina sta danes v krizi. Vedno več ljudi odklanja zakon kot družbeno obveznost in živi kulturo začasnosti. Ta revolucija običajev in moralnih načel dostikrat maha z »zastavo svobode«, dejansko pa prinaša duhovno in materialno opustošenje neštetim človeškim bitjem, posebno najrevnejšim in najbolj ranljivim. Potrebno je vztrajati na temeljnih vrednotah, ki predstavljajo steber naroda. Družina je osnova medsebojnega sožitja in jamstvo pred razpadom družbe. Otroci imajo pravico odraščati v družini z materjo in očetom, ki sta sposobna ustvarjati ustrezno okolje za otrokovo rast in čustveni razvoj.

Ko razmišljamo o dopolnjujoči naravi moškega in ženske, je potrebno poudariti še eno resnico: trajna zavezanost pripadnosti, zvestobi in rodovitni ljubezni odgovarja najglobljemu hrepenenju človekovega srca. Pomislimo še zlasti na mlade ljudi, ki predstavljajo našo prihodnost: pomembno je, da jih ne okuži škodljiva mentaliteta začasnosti, da najdejo pogum za močno in trajno ljubeznen, z drugimi besedami, da gredo proti toku. Ne pustimo se ujeti v take ali drugačne ideološke kalupe. Ne more biti govora o konservativni družini ali napredni družini. Družina je družina. Družina ima svojo lastno notranjo moč.

Papež Frančišek
(Povzeto iz nagovora udeležencem mednarodnega kolokvija 17.nov.2014)

 

Molitveni namen za mesec februar

Da bi dobro skrbeli za stvarstvo, ki smo ga prejeli kot zastonjski dar, ga obdelovali in varovali za prihodnje rodove.

 

1.»Hvaljen, moj Gospod,« je pel sv. Frančišek Asiški. V tej lepi hvalnici nas spominja, da je naš skupni dom kakor sestra, s katero si delimo življenje, in kot dobra mati, ki nas sprejema v svoje naročje. Ta sestra se pritožuje zaradi zla, ki ga ji povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, s katerimi jo je obdaril Bog. Rastli smo z mislijo, da smo njeni lastniki in gospodarji, da nam je dovoljeno njeno ropanje. Nasilje, ki tli v človeškem srcu, ranjenem zaradi greha, se razodeva tudi v bolezenskih znakih, ki jih opažamo v prsti, vodi, zraku in v živih bitjih. Zato je naša izčrpana in opustošena zemlja, ki »skupno zdihuje in trpi porodne bolečine« (Rim 8,22), med najbolj zapuščenimi in trpinčenimi. Pozabljamo, da smo mi sami prah zemlje. 

67. Mi nismo Bog. Zemlja je bila pred nami in nam je bila zaupana. Četudi je res, da so si včasih kristjani narobe razlagali Pisma, moramo danes odločno zavrniti, da bi iz dejstva, da smo ustvarjeni po Božji podobi in iz poslanstva, da naj si podvržemo zemljo, mogli izpeljati popolno prevlado nad drugimi ustvarjenimi bitji... Vsaka skupnost naj prejema od obilja zemlje, kar potrebuje za lastno preživetje, a je tudi dolžna varovati in zagotavljati trajnost njene rodovitnosti za prihodnje rodove.

Papež Frančišek (LAUDATO SI, okrožnica o skrbi za skupni dom)

 

 

Molitveni namen za mesec januar

Da bi kristjani po milosti Svetega Duha s pomočjo dialoga in v bratski ljubezni presegli ovire, ki nas ločujejo.

 

»Mar je Kristus razdeljen?« prizadeto sprašuje Pavel Korinčane potem, ko je izvedel, da so med njimi razprtije in da nekateri poudarjajo pripadnost Pavlu, drugi Apolu, spet drugi Kefu. Ob tem Pavel niti ne more pohvaliti tistih, ki pravijo, da pripadajo Kristusu, saj so z imenom edinega Odrešenika potegnili ločnico med seboj in svojimi brati znotraj občestva. Z drugimi besedami, osebna izkušnja vsakega posameznika, oziroma pripadnost določeni izstopajoči osebnosti v skupnosti, je postala merilo za presojanje vere drugih. Pavel roti Korinčane »v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa«, naj med njimi ne bo razprtij in naj se med seboj dopolnjujejo v istem duhu in istem mišljenju. Taka medsebojna povezanost, za katero jih apostol prosi, pa ni sad človeškega delovanja. Popolno sožitje med brati in sestrami izhaja samo iz zrenja v Jezusovo srce.

Ko se ta mesec zbiramo v molitvi za edinost kristjanov, se moramo zavedati, da razdeljenost v Cerkvi ni nekaj naravnega in neizbežnega v vsaki človeški skupnosti. Ločenost kristjanov je rana na Kristusovem telesu in pači podobo Kristusa, za katerega naj bi kristjani pričevali. Kristus, ki ne more biti razdeljen, nas želi vse pritegniti k sebi, v svoje srce, da se skupaj z njim zaupno prepustimo v Očetove roke. Kristus edini je lahko počelo, vzrok in poživljajoča moč naše povezanosti.

Papež Frančišek (Povzeto po homiliji 25.jan.2014)

Foto: Barbara Debeljak