Da bi ostareli ob podpori družin in krščanskih občestev svojo modrost in izkušenost uporabili za širjenje vere in vzgojo novih rodov.

Prva stvar, ki jo je potrebno poudariti, je: družba nas zares dostikrat zavrača, zagotovo pa nas ne zavrača Gospod. On nas kliče, da mu sledimo v vsakem življenjskem obdobju. Tudi starost nosi s seboj svoj blagoslov in poslanstvo. Starost predstavlja posebno poklicanost. Evangelij nam tukaj prihaja naproti z ganljivo in spodbudno podobo v opisu dveh starcev, Simeona in Ane, ki nista skrivala svojih let, ampak sta leto za letom pričakovala Gospodov prihod v molitvi in zaupanju. In ko sta v otroku prepoznala Odrešenika, je v hipu odpadlo breme let in dobila sta novo moč za novo nalogo: zahvaljevati se in pričevati za to Božje Znamenje, ki je prišlo na svet.
Hoditi po stopinjah teh dveh izjemnih starih ljudi pomeni najprej postati umetniki molitve. Molitev ostarelih je za Cerkev velik dar. Je zaklad in velika dobrina za celotno družbo, zlasti za tiste, ki so prezaposleni, preveč raztreseni ali zatopljeni v svoj svet. Tudi zanje mora nekdo moliti in prepevati o Božjih znamenjih. Potrebujemo stare ljudi, ki molijo, saj je prav v tem namen in smisel starosti. V molitvi se lahko zahvaljujemo Gospodu za dobrine, ki smo jih prejeli in s tem zapolnjujemo praznino nehvaležnosti okoli nas. Lahko počastimo spomin in žrtve preteklih generacij, obenem pa prosimo za mlado generacijo in posredujemo za njihove želje in pričakovanja. Mlade, ambiciozne ljudi spomnimo, da je življenje brez ljubezni nerodovitno in da je več veselja v dajanju kot v sprejemanju. Stari starši lahko predstavljajo »zbor« velikega duhovnega svetišča, iz katerega se dvigajo molitve, prošnje in slavospevi, ki podpirajo celotno skupnost pri vsakodnevnem delu na njivi življenja.

In končno, molitev nam samim neprestano očiščuje srce. Prošnje in slavospevi Bogu preprečujejo, da bi nam srce otrdelo od sebičnosti, zavisti ali cinizma. Stari ljudje so lahko mladim dragoceni, ko jih spodbujajo na poti iskanja vere in smisla življenja. Cerkev danes postavlja poseben izziv pred potrošniško družbo z željo, da bi se v veselju objeli stara in mlada generacija.

Papež Frančišek (Splošna avdienca 11.marec 2015)

 

Da bi kristjani v Aziji kot pričevalci za evangelij v besedi in dejanju, gradili ozračje dialoga, miru in medsebojnega spoštovanja, še zlasti s pripadniki drugih verstev.

Papež Frančišek je januarja leta 2015 prisostvoval medverskemu in ekumenskemu srečanju na Šrilanki. Udeležence je nagovoril z besedami: »Hvaležen sem za priložnost, da sodelujem na tem srečanju, ki je med drugim zbralo predstavnike štirih največjih verskih skupnosti te dežele: budiste, hinduiste, muslimane in kristjane. Na Drugem vatikanskem koncilu je katoliška Cerkev uradno izrazila svoje globoko in trajno spoštovanje do drugih verstev. Ne zavrača ničesar, kar je v teh verstvih resnično in sveto. V tem duhu spoštovanja želi katoliška Cerkev sodelovati z vsemi ljudmi dobre volje. Upam, da bo moj obisk pomagal vzpodbuditi in poglobiti različne oblike medverskega in ekumenskega sodelovanja, ki so se pojavljale v zadnjih letih. Vse te pobude so hvalevredne, ker ustvarjajo priložnost za dialog, ta pa je bistvenega pomena za spoznavanje, razumevanje in spoštovanje med nami. Izkušnja je pokazala, da so medverska srečanja učinkovita, če vsaka stran jasno predstavi svoje prepričanje. Seveda se v takem dialogu pokažejo razlike v našem verovanju, izročilih in verski praksi, vendar, če je naše podajanje pošteno, bomo tudi jasneje videli, kaj imamo skupnega. Tako se odpirajo nove poti do medsebojnega spoštovanja in, zares, tudi prijateljstva.
Upam, da bo medverski in ekumenski dialog v tej deželi pokazal, da se nikomur ni treba odpovedati svoji identiteti, tako etnični kot verski, zato da bi živeli v sožitju s svojimi brati in sestrami. Številne potrebe v družbi lahko blažijo pripadniki različnih veroizpovedi. V mislih imam zlasti materialne in duhovne potrebe ubogih, obupanih in vseh, ki hrepenijo po besedi tolažbe in upanja. V tem trenutku zgodovine se lahko tudi vprašamo, koliko ljudi dobre volje si prizadeva utrditi moralne temelje družbe v celoti. Ne dovolimo, da bi se versko prepričanje kdaj zlorabilo za nasilje in vojne. Jasno je treba pred naše skupnosti postaviti načela miru in sožitja, ki jih najdemo v vsaki veri. Naj nas to bratsko srečanje vse potrdi v prizadevanjih, da bi živeli v harmoniji in širili blagoslov miru.«

Papež Frančišek, 13.jan.2015

 

Splošni namen
Da bi bili vsi delavci deležni spoštovanja, da bi bile zavarovane njihove pravice in da bi brezposelni dobili možnost prispevati k skupnemu dobremu.

Spričo gospodarskih teženj v našem času in stisk na področju zaposlovanja je potrebno ponovno poudariti: delo je bistvenega pomena za družbo, za družine in posameznike. Delo neposredno zadeva človeško osebo, njegovo življenje, svobodo in srečo. Primarna vrednost dela je v tem, da človeka osebnostno izpolnjuje, razvija njegove prirojene talente ter intelektualne, ustvarjalne in fizične sposobnosti. Območje dela torej ne zajema samo dobička in ekonomskih učinkov; namen dela je v prvi vrsti smerjen v človeka samega in njegovo dostojanstvo. Človekovo dostojanstvo je najtesneje povezano z delom. Vsak brezposeln ali neustrezno plačan delavec je dejansko močno izpostavljen možnosti, da se bo znašel na robu družbe in bo postal žrtev ružbene izločenosti. Brezposelni zlahka zdrkne v stanje trajnega malodušja in brezvoljnosti.
Težek problem brezposelnosti, ki je prizadel mnoge evropske države, je posledica ekonomskega sistema, ki ni več sposoben ustvariti dela, ker je v središče postavil malika, imenovanega denar. Zato so politične, socialne in gospodarske strukture oklicane, da se zavzemajo za drugačen pristop, osnovan na pravičnosti in solidarnosti. Solidarnost ni preveč priljubljen pojem, ker zahteva, da se vsi člani družbe nečemu odpovejo in sprejmejo skromnejši življenjski slog zato, da pomagajo potrebnim. Dragi bratje in sestre, nikoli ne opustite upanja na boljšo prihodnost. Borite se zanjo. Prosim, ne pustite se ujeti v past pesimizma. Če bo vsak izpolnil svoj delež, če bo vsak v središče postavil človeško osebo – ne denar – in njeno dostojanstvo, če se po navdihu evangelija med nami okrepi duh solidarnosti in bratstva, potem se bo ta močvara težke krize dela umaknila v preteklost.

Papež Frančišek , 20 marec 2014

Slovenski namen
Da bi ohranjali in krepili zdravo narodno zavest.

»Slovenec sem, tako je mati djala, ko me je, dete, pestovala.« Ko se družine razvijajo na nek naraven, sproščen način, se ta narodna zavest sicer razčiščuje, toda vedno ostaja del naše osebnosti. Kdor to naravno narodno zavest izgublja, se prej ali slej zave, kaj pravzaprav izgublja. Veliko, sveto dobrino. Potem pa se spet razveseli vsega, kar ga spominja na veliko narodno družino, v katero nas je Bog postavil. Smo pač člani tega določenega naroda in ne kakšnega plemena na neki drugi celini.
Velik buditelj te narodne zavesti je bil škof Anton Martin Slomšek. Škofijo je iz Avstrijske Koroške prestavil v slovenski Maribor, dal nam je narodne pesmi in nedeljsko šolo v slovenskem jeziku, v katerem je tudi pisal knjige za svoje »ljube Slovence«. Opozarjal nas je: Sveta vera bodi vam luč in narodni jezik ključ do prave narodne omike.

 

Da bi naše župnije prežemal misijonski duh in bi postale kraj, kjer se medsebojno izraža vera in udejanja ljubezen.

27. Sanjam o »misijonarski izbiri«, to je o misijonarskem zagonu, ki je zmožen preoblikovati vse, da bi navade, slogi, urniki, govorica in vsaka cerkvena struktura postali ustrezen prevodnik za evangelizacijo sedanjega sveta, bolj kakor za njeno samoohranitev. Prenovo struktur, ki jo terja pastoralno spreobrnjenje, je lahko mogoče razumeti v tej luči: kot del prizadevanja, da bi vse strukture postale bolj misijonarske, in bi bila redna pastorala v vseh svojih zahtevah bolj odkrita in odprta. V vseh pastoralnih delavcih naj spodbuja trajno željo, da bi šli na delo in tako pospešili pozitiven odgovor vseh tistih, ki jih Jezus kliče k prijateljstvu s seboj.

28. Župnija ni krhka struktura. Prav zato, ker je zelo prožna,si more privzeti zelo različne oblike, ki terjajo učljivost in misijonarsko ustvarjalnost pastirja in župnijske skupnosti. Čeprav seveda ni edina evangelizacijska ustanova, bo še naprej, če se je le sposobna nenehno prenavljati in prilagajati, »ista Cerkev, ki živi sredi domov svojih sinov in hčera«. To predpostavlja, da je resnično v stiku z družinami in z življenjem ljudi in ne postane neuporabna struktura, ločena od ljudi, ali vase zaprta skupina izbrancev. Župnija je cerkvena navzočnost na ozemlju, prostor poslušanja Besede, rasti v krščanskem življenju, pogovora, oznanjevanja, velikodušne ljubezni, češčenja in obhajanja… Je svetišče, v katero žejni prihajajo pit, da bi nadaljevali pot, je središče misijonarskega poslanstva.

29. Druge cerkvene ustanove, temeljna in mala občestva, gibanja in druge oblike združenj, so bogastvo Cerkve, ki jih Duh prebuja za evangeliziranje vseh okolij in področij. Pogosto prinašajo novo oznanjevalno gorečnost in zmožnost pogovora s svetom ter prenavljajo Cerkev. Zelo koristno je, da ne izgubijo stika s to tako bogato stvarnostjo krajevne župnije, in se z veseljem vključijo v organsko pastoralo krajevne Cerkve. Ta vključitev jih bo obvarovala pred tem, da bi se osredotočile samo na en del evangelija ali Cerkve, ali da bi postale nomadi brez korenin.

Papež Frančišek (Veselje evangelija)

 

Da bi umetniki našega časa s svojo posebno obdarjenostjo pomagali slehernemu človeku odkriti lepoto stvarstva.

Papež Janez Pavel II je na umetnike naslovil posebno pismo, v katerem med drugim pravi:«Nihče ne občuti globlje kot vi, umetniki, ustvarjalci lepote, vsaj nekaj tistega zanosa, s katerim je Bog ob zori stvarjenja gledal na delo svojih rok. Iskrica tega občutja se je že kdaj zalesketala tudi v vaših očeh, ko ste – tako kot umetniki vseh časov – očarani od skrite moči zvokov in besed, barv in oblik, občudovali delo, ki vam ga je narekoval navdih in v njem začutili nekakšen odmev skrivnosti ustvarjanja, s katero se je Bog, edini ustvarjalec vsega, hotel povezati z vami. S tem pismom želim slediti neprekinjeni dvatisočletni zgodovini dialoga med Cerkvijo in umetniki, ki je v preteklosti že obrodil bogate sadove in sedaj, na pragu tretjega tisočletja, odpira nove obete za prihodnost. Sodelovanje med Cerkvijo in umetnostjo namreč ne izhaja zgolj iz zgodovinske situacije in praktičnih potreb, temveč korenini v samem bistvu tako verske izkušnje kot umetniškega ustvarjanja. Uvodne strani Svetega pisma nam predstavijo Boga kot model za vsakogar, ki ustvari nek izdelek: človek rokodelec je odsev podobe Boga Stvarnika. Bog je človeka poklical v bivanje in mu zaupal nalogo rokodelca. Po svoji umetniški ustvarjalnosti se človek bolj kot kjerkoli drugje pokaže v »Božji podobi«, še posebno takrat, ko oblikuje čudovit »material« lastne človečnosti in potem ustvarjalno preobraža svet, ki ga obdaja. Z ljubeznijo je Božji Umetnik prenesel na človeškega umetnika iskrico svoje nenadkriljive modrosti in z njim deli svojo stvariteljsko moč. Zato umetniki, kolikor bolj se zavedajo svoje obdarjenosti, toliko bolj gledajo nase in na celotno stvarstvo skozi oči kontemplacije, se Bogu zahvaljujejo in ga slavijo.

Papež Frančišek (Pismo umetnikom, 4.april 1999)

 

Da bi naši bratje in sestre, ki so se oddaljili od vere, po naših molitvah in pričevanju za evangelij, spet odkrili usmiljeno Gospodovo bližino in lepoto krščanskega življenja.

»Vrni se, Izrael, h Gospodu, svojemu Bogu, kajti padel si po svoji krivdi,« pravi prerok Ozej (Oz 14,2). To so besede očeta, ki prigovarja sinu, ga čaka in se nikoli ne naveliča odpuščati. Takšno je srce Boga, našega Očeta, ki se skozi stoletja po vsakem odpadu znova in znova obrača k človeku, kajti naš Bog je Bog, ki čaka. Že od tistega dne, ko je Adam odhajal iz raja s kaznijo, pa tudi z obljubo. Bog vedno drži svoje obljube, ker ne more zanikati samega sebe. Bog je zvest. Čaka vse nas, vedno, skozi vso zgodovino. V priliki o izgubljenem sinu beremo, da je oče pritekel sinu naproti, ko je bil ta še daleč, ga objel in poljubil. Tako želi sprejeti vsakega od nas. Vabi nas k sebi, da bi okusili njegovo nežno ljubezen. 

Bog čaka in tudi odpušča. Mi smo tisti, ki se naveličamo prositi odpuščanja, on se ne naveliča odpuščati. Sedemdeset krat sedem krat nam pride naproti z odpuščanjem. S poslovnega vidika gledano je vedno na izgubi. Pridobi pa na ljubezni. Bog je torej tisti, ki prvi izpolni zapoved ljubezni. Pripravlja gostijo za vsakogar, ki se hoče vrniti k njemu. Prerok pravi, da bo vrnitev veličastna kot oljka in dišala bo kakor libanonski gozd. Življenje vsakega človeka, ki ima pogum, da stopi v Gospodovo bližino, se  napolni z veseljem Božje gostije. Ne pozabimo, da je Bog naš Oče, ki vedno čaka na nas, vedno odpušča in pripravlja gostijo za nas, ko se vrnemo.

Papež Frančišek (Jutranja meditacija 28.marca 2014)

 

 

Da bi se državni voditelji odločno zavzeli za odpravo trgovine z orožjem, ki terja toliko nedolžnih žrtev.

Mir. Ta beseda povzema vse dobro, h kateremu teži vsak človek in vsaka človeška družba. Celotna diplomatska dejavnost v končni presoji nima nobenega drugega cilja, kot da utrjuje mir, pravičnost in razvoj celotne človeške družine. Ta cilj ni bil nikoli povsem dosežen. Vsaka generacija si mora vedno znova prizadevati zanj in se soočati z izzivi, ki nam jih vsako obdobje posebej postavlja nasproti. Če pogledamo, kateri so izzivi, ki v današnjem času zahtevajo takojšnje reševanje, da bi mogli doseči miroljubno sožitje, bi rad poudaril dva: trgovino z orožjem in prisilno migracijo.
Vsi govorimo o miru in vsi trdimo, da si ga želimo, vendar na žalost kopičenje orožja vseh vrst vodi k nasprotnemu. Trgovina z orožjem zapleta in ovira reševanje nasprotji še toliko bolj, ker se odvija in deluje večinoma zunaj zakonitih okvirov. Sveti sedež je po svoji osnovni naravnanosti dolžen delati za mir. Zato trdim, da lahko združimo glasove v upanju, da bo mednarodna skupnost prisluhnila in se zavzela za preprečevanje nadaljnjega oboroževanja in še več, za njegovo manjševanje. Drugi izziv miru, ki v nekaterih predelih sveta že dobiva razsežnosti resnične človeške tragedije, pa je prisilna migracija, ki je tesno povezana s spopadi in vojnami, torej spet s kopičenjem orožja. Pojav je kompleksen in tako obširen, da lahko že govorimo o zgodovinskem dogajanju. Kljub mnogim hvalevrednim poskusom državnih, cerkvenih in dobrodelnih organizacij in pripravljenosti prostovoljcev, da priskočijo na pomoč, je problem dobil take razsežnosti, da je zares skrajni čas, da k reševanju pristopimo politično, na resen in odgovoren način, in sicer na vseh ravneh: globalni, kontinentalni, makro-regijski, meddržavni, pa vse do narodne in lokalne.
Absurdno bi bilo govoriti o miru, istočasno pa propagirati ali dopuščati trgovino z orožjem. Prav tako menim, da je cinična tista drža, ki se izreka za človečanske pravice, obenem pa zavrača odgovornost za može in žene, ki so prisiljeni zapustiti svoje domove in na poti umirajo, ker je odpovedala človeška solidarnost.

Papež Frančišek
Nagovor ambasadorjem Svetega sedeža, 15.maja 2014

 

Da bi se čim prej zacelile rane, ki so v preteklosti prizadele naše narodno telo.

Omenjeno »preteklost« navadno imenujemo kot »našo polpreteklo zgodovino«. To torej ni zgodovina, pri kateri ostajamo dovolj hladni in sprejemamo podatke zgodovinarjev, kot n.pr. o turških vpadih na naše ozemlje... Mislimo na drugo svetovno vojno in povojno obdobje, ki je povzročilo globoke rane v naših slovenskih družinah in vsak si je o tem ustvaril svoje osebno mnenje in nosi svoje osebne bolečine. Nekatere rane so še nezaceljene. Dogodki so nam tako blizu in posledice so včasih očitne. Pri vsem tem pa vedno zaupamo Bogu, ki spremlja in na svoj skrivnosten način vodi človeško zgodovino ter nam stoji ob strani. On nas, tudi po razumnih narodnih voditeljih, spodbuja k narodni spravi, k razumevanju, priznavanju, odpuščanju, solidarnosti. To so nujni pogoji, da se rane zares zacelijo.

 

Da bi se mladi ljudje velikodušno odzvali na svojo poklicanost in resno pretehtali možnost, da se izročijo Bogu na poti duhovništva ali posvečenega življenja. 

Na svetovni dan mladih je januarja 2015 papež Frančišek med drugim zapisal: V Kristusu se vam bo uresničila vsaka želja po dobroti in sreči. Edino on lahko izpolni vaša najgloblja hrepenenja, ki jih tako pogosto zasenčijo varljive obljube tega sveta. Kot je že rekel sv.Janez Pavel II, »On je lepota, ki vas tako privlači; on je tisti, ki prebuja v vas žejo po polnosti in vam ne da, da bi se zadovoljili s kompromisi; on je tisti, ki vas sili, da odvržete maske lažnega življenja; on je tisti, ki v vaših srcih razbira najbolj pristne vzgibe, vzgibe, ki jih drugi hočejo zadušiti. Jezus je tisti, ki v vas prebuja željo, da bi v svojem življenju naredili nekaj velikega.« (Insegnamenti XXIII/2)
Vabim vas na srečanje z Gospodom s pogostim branjem Svetega pisma. Če vam to še ni prišlo v navado, začnite z evangeliji. Preberite vrstico ali dve vsak dan in pustite, da vam Božja beseda nagovori srce in razsvetli pot. Odkrili boste, da je Boga mogoče videti tudi v obrazih bratov in sester, še zlasti najbolj pozabljenih: v obrazih ubogih, lačnih, žejnih, tujcev, bolnih, zapornikov. Zato da vstopimo v logiko nebeškega kraljestva, se moramo naučiti biti ubogi z ubogimi. Srečevanje z Bogom v molitvi, branje Svetega pisma in bratsko življenje vam bo pomagalo bolje spoznali Gospoda in same sebe. Kot učencema na poti v Emaus bo Gospodov glas naredil, da bo vaše srce gorelo in odprl vam bo oči, da boste prepoznali njegovo prisotnost in odkrili ljubeč načrt, ki ga ima za vaše življenje. 
Nekateri med vami čutite, da vas Gospod kliče v poročeno življenje, da si ustvarite družino. Mnogi mislijo, da je ta oblika poklicanosti zastarela, vendar to ni res! Prosim pa vas, da prav tako pretehtate možnost, da ste poklicani k duhovništvu ali k
posvečenemu življenju. Kako lepo je videti mlade ljudi, ki se oklenejo tega klica in se popolnoma posvetijo Kristusu in službi Cerkvi. Soočite se s tem izzivom s čistim srcem in ne bojte se! Če boste odgovorili z da na Božji klic, boste postali novo seme upanja za Cerkev in družbo. Nikoli ne pozabite: Božja volja je naša sreča!

 

Da bi preganjane kristjane podpirala celotna Cerkev z molitvijo in denarno pomočjo.

Več kristjanov je v današnjem času mučenih in preganjanih kot v prvih dneh Cerkve. V nekaterih državah je prepovedana celo skupna molitev. V Knjigi modrosti (Mdr 2,12-22) beremo, kaj se dogaja v srcih tistih, ki so se oddaljili od Boga in sami sebe naredili za gospodarje. Preganjajo preroke, čeprav se dobro zavedajo, da gre za pravične in nedolžne ljudi. Sveto pismo opisuje njihove misli z besedami:«Zalezujmo pravičnega, ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom, ker nam očita grehe zoper postavo in nas obtožuje za grehe naše vzgoje.« Te besede opisujejo usodo prerokov skozi vso zgodovino odrešenja. Prerok je človek, ki pravi:«Na napačni poti si, vrni se k Bogu!« Tako sporočilo ne ugaja ljudem, ki imajo na tej napačni poti oblast v svojih rokah.
Tudi Jezusa so preganjali. In to že od vsega začetka, ko je stopil v shodnico in začel učiti. Lovili so ga v besedah, spodkopavali njegovo avtoriteto in poskušali moralno razvrednotiti njegovo podobo. Bil je moteč, ker se je boril proti temu, da bi Svetega Duha stlačili v zaprt omot verske prakse. Preroki so bili zmeraj preganjani. To je stvarnost, ki se ni končala z Jezusovo smrtjo in vstajenjem, temveč se nadaljuje v Cerkvi še danes. Zgodovina priča, da trpijo preganjanje vsi, ki jih Sveti duh izbere za oznanjevalce resnice. Vendar se moramo pri tem spomniti zadnjega Jezusovega blagra, ki pravi:«Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali...« Pot prerokov je tudi Jezusova pot in pot tistih, ki hodijo za njim in konča se tako kot Gospodova, z vstajenjem. Jezus je Gospod, zato se ne smemo bati izziva, ki ga predstavlja križ. Današnja družba, ki ljubi lagodnost in ne mara problemov, bo preganjala vse, ki govorijo resnico in oznanjajo Kristusa. Prosimo za milost vztrajanja na poti za Gospodom, če je potrebno tudi pod bremenom križa.

Papež Frančišek (Iz jutranje meditacije 4.aprila 2014)

 

Da bi vsi, ki so v stiski, še zlasti ubogi, odrinjeni in begunci, v naših občestvih našli odprte roke in tolažbo.

Ko je aprila leta 2016 papež Frančišek obiskal begunce v taborišču na otoku Lezbosu, je nanje naslovil tudi tele besede: »Želel sem biti danes z vami. Rad bi vam povedal, da niste sami. V zadnjih tednih in mesecih ste v iskanju boljšega življenja prestali veliko trpljenja. Mnogi med vami ste bili prisiljeni bežati pred spopadi in preganjanjem in zapustiti to, kar vam je najdražje, predvsem zaradi otrok, vaših najmlajših. Prišel sem s svojima bratoma patriarhom Bartolomejem in z nadškofom Hieronimom preprosto zato, da sem z vami in da slišim vaše zgodbe. Prišli pa smo tudi zato, da svet opozorimo na to hudo humanitarno krizo in da prosimo za rešitev. Kot ljudje vere se želimo pridružiti vašim glasovom in spregovoriti v vašem imenu. Upamo, da bo svet postal pozoren na te tragične prizore in resnično obupno stisko in se odzval na način, vreden naše skupne človečnosti.
Bog je ustvaril človeštvo kot eno družino; ko katerikoli od naših bratov ali sester trpi, smo vsi prizadeti. Iz izkušnje vemo, kako je nekaterim lahko ignorirati trpljenje drugih ali celo izkoriščati njihovo ranljivost. Vemo pa tudi, da morejo te krize iz človeka potegniti to, kar je v nas najboljše. Sporočilo, ki vam ga želim danes pustiti, je tole: ne obupajte! Bog nas v našem trpljenju nikoli ne pušča samih. Največji dar, ki ga moremo ponuditi drugemu, je ljubezen: usmiljen pogled, pripravljenost poslušati in razumeti, beseda spodbude, molitev. Delite te darove drug z drugim. Kristjani radi pripovedujemo zgodbo o dobrem Samarijanu, tujcu, ki je videl človeka v stiski in se takoj ustavil, da mu pomaga. Nam ta zgodba govori o Božjem usmiljenju, ki je namenjeno vsakemu človeku, kajti Bog je nadvse usmiljen. Hkrati pa je to klic, naj sami enako usmiljenje izkažemo pomoči potrebnim. Naj vam bratje in sestre te celine kot dobri Samarijani priskočijo na pomoč v duhu bratstva, solidarnosti in spoštovanja do človeškega dostojanstva, to je v duhu, po katerem se je Evropa že odlikovala tekom svoje dolge zgodovine.«

 

Da bi globlje razumeli, kako Bog skrivnostno spremlja vsa naša prizadevanja.

Povsod se srečujemo s skrivnostmi. Več kot strokovnjaki vedo, več je tudi skrivnosti, ki jih odkrivajo. Tudi sami sebi smo skrivnost. Tako smo ustvarjeni in prav je, da vsega ne vemo. Kako bi na primer živeli, ko bi vnaprej vedeli, kdaj in kakšna bolezen nas bo prizadela. Bog pa je tisti, ki mu poznanja ne omejuje nobena skrivnost. Ta misel nas mora hrabriti, posebno takrat, ko se nesrečni sprašujemo: Zakaj? Zakaj ravno jaz? Ker nas Bog popolnoma pozna in ve za vseokoliščine našega življenja, nas tudi spremlja na svoj, skrivnosten način. Temu pravimo Božja previdnost. Že starši so nas učili: Bog vse vidi, Bog vse ve... Hvala mu za to skrivnostno spremljanje!

 

foto: Barbara Debeljak