brezmadezna

 

V torek, 8. 12., na slovesni praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije bodo svete maše v Železnikih ob 8. in 18. uri, Na Zalem Logu ob 17. uri in v Dražgošah ob 19. uri.

 

Na poti adventnega časa sveti Brezmadežna Marija kot zvezda, ki je 'znamenje trdnega upanja in tolažbe'. Da bi prišli do Jezusa, prave luči, sonca, ki je pregnalo vse temine zgodovine, potrebujemo luči, ki so nam bliže. To so človeške osebe, ki odsevajo Kristusovo luč in razsvetljujejo pot, ki jo moramo še prehoditi. In katera oseba sveti bolj kot Marija? Kdo je lahko za nas bolj zvezda upanja kot je ona, jutranja zarja, ki je napovedala dan odrešenja? Zaradi tega obhajamo pred prihajajočim božičem slovesni praznik Marijinega Brezmadežnega spočetja.

Skrivnost Brezmadežnega spočetja je vir notranje luči, upanja in tolažbe. Sredi preizkušenj življenja, še posebno nasprotovanj, ki jih človek doživlja bodisi v sebi bodisi okoli sebe, nam Marija, Kristusova Mati pravi, da je Milost večja od greha, da je Božje usmiljenje močnejše od zla, ki se razodeva na različne načine v medsebojnih odnosih in v dogodkih. To zlo ima svoje korenine v ranjenem, bolnem človekovem srcu, ki pa se ne more samo ozdraviti. Sveto pismo nam razodeva, da je na začetku vsakega zla neposlušnost Božji volji, ter da je smrt na zemlji zato, ker je človekova svobodna volja podlegla Hudičevi skušnjavi. Toda Bog ni odnehal v svojem načrtu ljubezni in življenja: preko dolge in potrpežljive poti sprave je pripravil novo in večno zavezo ter jo je zapečatil s krvjo svojega Sina, ki pa se je, da bi lahko sebe dal v zadoščenje, »rodil iz žene« (Gal 4,4).

 

Ob tem prazniku se želimo zahvaliti Gospodu za veliko znamenje Njegove dobrote, da nam je podaril Marijo, svojo Mater in Mater Cerkve. Prosimo ga, da postavi Marijo na našo pot kot luč, ki bo pomagala tudi nam postati luč in da bomo lahko to luč prinašali v noči zgodovine. (Benedikt XVI.)

 

DSC 1397

 

Notranje jedro greha je nasprotovanje Bogu. Zato more samo Bog po Kristusu odpuščati grehe. Težje si predstavljamo, da smo »žalili Boga«, kot videti socialno razsežnost greha, ko smo prizadeli sočloveka. Na začetku evangelija Kristus kliče k spreobrnjenju in pokori: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15) Spreobrnjenje neposredno zadeva naš odnos do Boga in do bližnjega. Novo življenje po evangeliju je povzeto v dvojni zapovedi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo« in »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mr 12,30-31). Greh je potemtakem zavračanje Božje ljubezni in hkrati ranitev ljubezni do bližnjega. Greha pa se zavedamo le toliko, kolikor se srečamo z Božjo ljubeznijo. To pojasnjuje, zakaj so imeli svetniki tako izostren čut za greh. Bolj, ko jih je Božja ljubezen prevzemala, bolj jih je bolelo, da so z grehom prizadeli Božjo ljubezen.

©BarbaraDebeljak

 

Splošni namen
Da bi bili odprti za osebno srečanje in dialog z vsemi, tudi s tistimi, ki so drugačnega prepričanja.

Za evangelizacijo
Da bi pastirji Cerkve z globoko ljubeznijo spremljali svojo čredo in ji vlivali novega upanja.

Slovenski namen
Da bi v življenju svetnikov prepoznali zgled, v občestvu z njimi čutili povezavo, po njihovi priprošnji pa prejemali pomoč.

©BarbaraDebeljak

 

Odgovor je zelo enostaven, zato, ker greh še vedno obstaja! Samo s spoznanjem Božjega načrta o človeku lahko razumemo, da je greh zloraba svobode, ki jo je prejel človek, da bi mogel ljubiti Boga in vzajemno druge ljudi. Ker človek z grehom pokaže, da se noče podrediti Bogu, se zruši tudi njegovo notranje ravnovesje, ki povzročajo nasprotja in konflikte. Tako raztrgani človek skoraj nujno povzroči, da se raztrga tudi vez z drugimi ljudmi.

vsisveti

POGUMNI LJUDJE (Mt 5,1-12a)

 

Svetniki niso bili boječneži. Niso se umikali vrvežu sveta, da bi v samoti uživali ljubi mir. Samoto in mir so res ljubili, a zato, da so tam našli Boga, se z njim v molitvi pogovorili, potem pa okrepljeni iz razsvetljeni stopili v sredo življenja.
Imeli so pogum živeti preprosto, skromno in ubogo, ko so mnogi okrog njih iskali srečo v razkošju, denarju in bogastvu. Imeli so pogum vračati hudo z dobrim, kletev z molitvijo, sovraštvo z blagoslovom, krivico z odpuščanjem.
Ko je vse okrog njih jokalo in izgubljajo upanje, so pogumno in mirno gledali v bodočnost v veri, da vsa dogajanja vodi Bog in jih obrača ljudem v dobro.

oktober

 

Splošni namen
Da bi izbrisali s sveta trgovanje z ljudmi, to moderno obliko suženjstva.

Za evangelizacijo
Da bi krščanska občestva v Aziji v misijonarskem duhu oznanjala evangelij tistim, ki še čakajo nanj.

Slovenski namen
Da bi bil vsakdo od nas živa mladika, naša Cerkev pa rodoviten vinograd, ki bi Gospodarju vinograda prinašal pričakovane sadove.

izgubljenisin

 

Sveti oče je opozoril, da sami sebi ne moremo odpuščati grehov, za to moramo prositi pri spovedi. Če to dopustimo, pri tem začutimo mir, ki nam ga lahko podeli samo Jezus. »Odpuščanje ni sad naših prizadevanj, ampak je poklon, dar Svetega Duha.«

Papež je pojasnil, da ni dovolj, če odpuščanja prosimo v lastnih mislih in srcu. Grehe je treba, čeprav nas je ob tem sram, ponižno in z zaupanjem priznati duhovniku, ki ne predstavlja samo Boga, ampak tudi skupnost Cerkve, ki nas spremlja na poti spreobrnjenja. »Duhovnik z ljubeznijo in nežnostjo sprejme izpoved in v imenu Boga odpusti.« Po besedah svetega očeta je pogovor z duhovnikom o tem, kar nas teži, dober tudi iz povsem človeškega vidika, zato je spodbudil, naj pogumno pristopamo k spovedi. »Dragi prijatelji, obhajanje zakramenta pokore in sprave pomeni biti oviti v topel objem, objem neskončnega Očetovega usmiljenja.« Vsakokrat, ko se spovemo, nas Bog objame in pripravi gostijo, kot jo je pripravil oče v priliki o izgubljenem sinu. (vir: radio.ognjišče.si)

Go to top