marijam

 

8. decembra 2015 smo vstopili v sveto leto usmiljenja, pred nami pa je še en pomemben milostni dogodek: obisk fatimske Marije Romarice v Sloveniji (od 13. maja do 13. oktobra 2016). Obe dogajanji se lepo povezujeta med seboj. 

V več kot tisoč let stari molitvi in pesmi Pozdravljena, Kraljica Marijo kličemo: Mati usmiljenja. Ona je Mati usmiljenja zato, ker je rodila tistega, ki je po svojem bistvu in poslanstvu usmiljen, saj se je usmilil vseh ljudi vseh časov in jih s svojo smrtjo na križu odrešil. 

Ker je Jezus pravi Bog in odsev Očetovega usmiljenja, je tudi Usmiljenje. Devica Marija je takoj za Jezusom najbolj usmiljena. Je Mati usmiljenja, ker je naša Mati, ki nas ljubi in nam želi samo dobro. Usmiljena je tudi zato, ker je skupaj s svojim Sinom za nas trpela in je njeno Srce presunil meč bolečin. Vsaka mati tistega otroka, za katerega je največ trpela, najbolj ljubi in je z njim najbolj usmiljena. Njena navzočnost hoče biti izrazitejša tam, kjer je njen nasprotnik hudič napravil večjo škodo in povzročil veliko opustošenje. 

Marija vstopa v ogrado tako obubožane Cerkve. V njej pobira strte in upognjene cvetlice, da jih zravna; ovenele, da jih okrepi; trudi se, da bi bil spet lep vrt, ki bi moral cveteti in dehteti samo iz ljubezni do Jezusa ter v njegovo čast. Zatecímo se pod plašč Matere usmiljenja, s posvetitvijo njenemu brezmadežnemu Srcu, da bomo varni pred grabežljivimi volkovi, ki nas hočejo oropati največjega bogastva, ki ga imamo: vere, miru in ljubezni. 

Pomembno je, da se izredno sveto leto usmiljenja začne na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. Marija je skupaj s svojim Sinom vsa lepa, vsa čista, brez madeža izvirnega greha in brez sence osebnih grehov. Ker smo ljudje vsi grešniki, je do nas vseh zelo usmiljena. Zato se k njej z zaupanjem vedno znova obračamo s prošnjo: »Prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri.« 

Smo pred stoletnico fatimskih dogodkov, ki so jim bili priče fatimski pastirčki Lucija, Frančišek in Jacinta. Leta 1916 se jim je trikrat prikazal angel miru, leta 1917 pa šestkrat nebeška Gospa. Sporočila, ki so jih dobili, so zaznamovala svetno in cerkveno zgodovino ter so po besedah sv. Janeza Pavla II. danes še bolj aktualna kot takrat. Papeži od Pija XII. dalje so bili s Fatimo tesno povezani, trije so jo tudi obiskali, Janez Pavel II. celo trikrat. 

Benedikt XVI. je leta 2010 na Portugalskem dejal, da se je z Marijinim prikazovanjem trem pastirčkom leta 1917 »nad Portugalsko odprlo nebo kot okno upanja«, ker je človek Bogu zaprl vrata. To okno upanja je naša duhovna Mati Marija. K nam prihaja ob stoletnici fatimskih dogodkov, da bi po njej vsi Bogu odprli vrata svojega srca. Prihaja, »da bi nas spomnila na evangeljske resnice, ki so za človeštvo edini vir upanja«. Na njen obisk se bomo pripravili in se ob njej zbirali pod geslom: Marija – okno upanja.

Boris Rozman, kaplan

 

 

DSC 0515

Splošni molitveni name za mesec oktober

Da bi novinarji pri opravljanju svojega dela vedno izhajali iz spoštovanja do resnice in iz globokega čuta za etičnost.

Vloga množičnih medijev se je v zadnjih letih tako razmahnila, da so postali glavni vir informacij o zgodovinskih dogodkih v sodobnem svetu. Rad bi se zahvalil vsem, ki poročate o zgodovini Cerkve z občutkom za pravilen kontekst, v katerem jo je treba brati, namreč kontekst vere. Zgodovinski dogodki skoraj vedno zahtevajo pretanjeno interpretacijo, ki mora včasih upoštevati tudi versko dimenzijo. Cerkveni dogodki gotovo niso nič bolj zapleteni kot politični ali gospodarski dogodki, vsebujejo pa neko posebno značilnost: potekajo po vzorcu, ki ga ne moremo zlahka uvrstiti med »posvetne« kategorije, na katere smo navajeni. Zato jih ni enostavno razložiti in posredovati širši in bolj raznoliki javnosti.

Cerkev je brez dvoma človeška in zgodovinska ustanova z vsem, kar to vključuje, vendar njena narava v svojem bistvu ni politična, ampak duhovna. Cerkev je Božje ljudstvo, ki potuje naproti srečanju s Kristusom. Samo iz tega zornega kota je mogoče govoriti o življenju in delovanju Cerkve.

Cerkev visoko ceni vaše pomembno delo. Vi imate na voljo sredstva, da slišite in ste glasniki pričakovanj in zahtev ljudi, da analizirate in pojasnjujete tekoče dogodke. Vaše delo zahteva skrbno pripravo, tenkočutnost in izkušenost, kot mnogi drugi poklici, vendar zahteva še posebno naravnanost na vse resnično, dobro in lepo in to nam je skupno, kajti Cerkev obstaja zato, da posreduje poosebljeno Resnico, Dobroto in Lepoto.

Papež Frančišek (Povzeto iz nagovora predstavnikom množičnih medijev 16.marca 2013)

bozicnamala

 

Božič pravzaprav nima prav nič opraviti s tem, za kar ga je naredila potrošniška družba in velika večina ljudi. Božič ni samo prijeten družinski praznik - to niso mir, veselje, harmonija in prijaznost - omejeni na 48 ur!
Božič - pravi božič postavi naš svet na glavo, je radikalen, želi preobrazbo. Bog, v katerega verujemo, postane človek. Ko nas Bog tako ljubi, da nam postane enak. In tako se veliki, vsemogočni Bog naredi šibek in nemočen kot dete v jaslih. Tako zelo se nam približa, da sam postane človek. Tako zelo nas ljubi, da se spusti v našo temo, v našo bolečino, v našo žalost in našo omejenost. Tako se nam približa v podobi otroka, da bi vsaj v njem zaslutili nekaj o veličini Boga in ga mogoče celo dojeli.
To je naš Bog, tako velik in močan, da se lahko naredi majhnega in šibkega. To je naš Bog, poln ljubezni, da se ves podari človeku. Bog, ki pride na svet. Ne čaka na to, da svet pride k njemu. Ne sedi milostljivo na prestolu, ne - prihaja nam naproti. Ne želi udobja, prihaja v našo resničnost - v našo temo, brezdomstvo, umazanijo in omejenost človeškega življenja.
Ne čaka na to, da se podamo na pot do njega. On nam prihaja naproti. Prihaja k nam - ker nam je pogosto tako težko iti do njega.
Božič je resnično praznik »naprotiprihajajočega« Boga. To je praznik Boga, ki pripoveduje o svoji ljubezni do človeka.
In to je praznik ljudi, ki slavijo to Božjo ljubezen, slavijo ljubezen Njega, ki nam prihaja naproti, da bi nam bil kot Bog prav po človeško blizu vse naše življenje. (A. Schwarz)

Pripravil: Tine Skok, župnik

 

 

DSC 2469m

 

Cerkev na tratici, v njej kraljuje sveta Lucija... 

V nedeljo, 13. 12. 2015, smo v Dražgošah praznovali god sv. Lucije. S praznovanjem smo pričeli že na predvečer praznika z romarskim pohodom pod geslom Z lučko k Lučki in tako na nek način oživeli tradicijo naših prednikov, ki so že zvečer poromali v k sv. Luciji v Dražgoše in poiskali prenočišče pri domačinih. Po izročilu so mnogi romarji, ki so se zatekali k sv. Luciji čudežno spregledali.

Deklica Lucija je živela na Siciliji v času Dioklecijnovega preganjanja. Lucijo je mati vodila na grobove svetih mučencev in ji pripovedovala njihove zgodbe. Tako je mlada Lucija vzljubila Jezusa. Zaradi obljube devištva Bogu, je zavrnila poroko z bogatim poganom. Njen užaljeni, nesojeni mož jo je sam ovadil in pripeljal pred oblasti. Kljub grožnjam ni hotela zatajiti vere. Dali so jo žgati z ognjem in polivati z vrelim oljem, a ostala je trdna, neuklonljiva in nepoškodovana. Pred smrtjo je še prejela evharistijo in napovedala bližnji konec preganjanja kristjanov, njena prerokba se je uresničila in leta 312 je postalo krščanstvo državna vera, ki so jo kristjani smeli javno izpovedovati.

Njeno ime izhaja iz latinske besede, ki pomeni luč, svetlobo, poleg tega je tudi zavetnica vida in jo največkrat upodabljajo s pladnjem in parom oči na njem. Po legendi si je Lucija iztaknila oči, da bi se ognila nadležnemu snubcu in ohranila devištvo.
Praznik celodnevnega češčenja smo pričeli z izpostavitvijo Najsvetejšega in romarsko sveto mašo. Priromali so romarji od blizu in daleč. Slovesen sklep celodnevnega češčenja je vodil g. Jenez Cerar, župnik v stari in novi Oselici.

Sveta Lucija, izprosi nam, da bomo na zemlji živeli kot otroci luči, v nebesih pa večno gledali Nebeškega očeta.

 

Fotografije si lahko ogledate v galeriji SV. LUCIJA.

 


besedilo: Marjeta Nastran

foto: Barbara Debeljak

Življenje Rešeniku posvečeno,
na srcu venec sveč prižganih Njemu;
že kot dekle odrekla se je vsemu,
živela Bogu vdano in pošteno.

Navidez brez moči in nebogljeno
brezverci so držali jo v prijemu,
a ona je v Gospodovem objemu
jim vračala svetlobo izgubljeno.

Je trdna vera v Kristusa napaka?
Je res poštenost danes bedarija?
Sta dan in noč po svêtlosti enaka?

Ko svet vse bolj objema hudobija,
bodimo Božje lučke v času mraka,
kot v tistih časih je bila Lucija.

(vir: Leon Oblak, Sto svetnikov in svetnic v sonetih)

 

zima

 

Da bi vsi izkusili usmiljenje Boga, ki se nikoli ne naveliča odpuščati.

Verjetno ga ni kristjana, ki bi ne poznal tri čudovite Jezusove prilike o Božjem usmiljenju: o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in izgubljenem sinu. Vse najdemo v 15. poglavju evangelija po Luku, ki je evangelist Božjega usmiljenja. Jezus pravi, da bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja. In oče, ki tako velikodušno sprejme izgubljenega sina, ki je po svoji krivdi zapravil svoj delež imetja, takole odgovori starejšemu sinu, ki mu očetova odpuščajoča velikodušnost ni bila všeč: »Otrok, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.«

Če je Bog tako usmiljen in velikodušno odpušča, imamo velik razlog za upanje in veselje. Morda smo že izkusili veliko Božje usmiljenje ali pa ga še bomo, prav gotovo so ga mnogi doživeli pri spovedi, ki je zakrament Božjega usmiljenja.

 

 

spoved

 

1. Popolna iskrenost in odprtost. Neiskreni in vase zaprti ljudje se v duhovnem življenju izpostavljajo velikim nevarnostim. Jezus se jim ne razodeva na višji način, ker ve, da od posebnih milosti ne bodo imeli nikakršnih koristi. »Spovednik je zdravnik duš. Kako more zdravnik predpisati dobro zdravilo, če ne pozna bolezni?«
Pogosto se dogaja, da ne bi pokvarili svojega ugleda pred duhovnikom, da prikrijemo nekaj od slabega, kar smo storili. V tem pogledu je močna izkušnja svetega Pija iz Pietrelcine, ki je tistim, ki niso bili iskreni pri spovedi, naštel vse njihove »pozabljene« greh. Zelo pomembno je, da ne olepšujemo svoje grešnosti.
Tisti, ki se spovedujejo naredijo veliko uslugo tudi duhovnikom, ker jim spovedi pomagajo, da se bolje spovedujejo tudi sami in jih spodbuja k dobremu. Duhovniki so nagrajeni z odkritostjo tistih, ki se spovedujejo, in z dejstvom, da so Jezusovo orodje.
2. Ponižnost je drugo zahtevano razpoloženje za dobro spoved. Ošabnost zadržuje človeka v temi, tako se ne poglobi v prepad svoje bede. Nobena krivda ni prevelika, če jo le priznamo, izpovemo in z zaupanjem vržemo v ogenj Božjega usmiljenja.
3. Tretja prvina je pokorščina. Nepokoren kristjan ne bo nič dosegel, čeprav bi ga spovedal sam Jezus. Nepokorna oseba ne napreduje v popolnosti in se v duhovnem življenju ne znajde. Pokorščina je tista točka, ki vzbuja največ ugovorov, kar se tiče spovedi. Neprijetno je spovedati se duhovniku, saj je tudi on grešnik, kakor jaz. Spovedovati se je potrebno in zveličavno. Potrebno je zaupati, da nam Jezus govori po posredovanju duhovnikov.

Pripravil: Boris Rozman, kaplan

Go to top