Z obnovo v drugi svetovni vojni požganih in porušenih Dražgoš se je kmalu v vas začelo vračati tudi versko življenje. Maše so bile sprva na prostem, leta 1946 pa so na Mažovi njivi postavili barako (veliko 246 m), ki je služila za božjo službo. Zraven nje so leto pozneje postavili še zasilni zvonik in vanj obesili zvonova, rešena iz stare cerkve. Ker pa je bila baraka lesena in jo je zob časa že pošteno načel, so se kmalu po prihodu novega župnika Maksimilijana Ocepka (v letu 1959) že začeli pogovarjati o gradnji nove cerkve. Najprej je bilo potrebno rešiti vprašanje, kje zgraditi cerkev. Nekateri starejši farani so hoteli, da bi cerkev zgradili na mestu prejšnje cerkve. Po mnenju večine pa naj bi bila cerkev na bolj pristopnem kraju. Sprva so načrtovali gradnjo na mestu, kjer danes stoji spomenik dražgoški bitki, vendar je bila ta lokacija zavrnjena. Zato je bil za gradnjo izbran prostor, kjer je stala baraka - cerkev. Leta 1963 je bilo po hudi bitki s takratno oblastjo, ki se nikakor ni mogla sprijazniti z dejstvom, da se v Dražgošah gradi cerkev, le izdano lokacijsko dovoljenje. Med tem je bil tudi že izbran arhitekt inž. Tone Bitenc, učenec mojstra Plečnika, ki je določil lego cerkve in dela so se lahko začela. 18. oktobra 1964 je bil blagoslovljen temeljni kamen. Leta 1965 je bila cerkev že pokrita, poleg nje pa je služil svojemu namenu tudi že nov zvonik. Pri gradbenih delih so vseskozi požrtvovalno sodelovali domačini.
Arhitekt Tone Bitenc je pri gradnji uporabil sodobne prijeme in gradiva, hkrati pa se je približal stari ljudski in cerkveni umetnosti. Kot poglavitni motiv na zunanjščini je uporabil dvojni motiv poznogotsko zaključenega prezbiterija. Ladjo in stranske prostore pa je oblikoval tako, da v njih dobro zaslutimo izhodišče v regionalnem stavbarstvu, kajti uporabil je motive mogočnih hišnih zatrepov in kozolcev - betonsko konstrukcijo pa je v tem duhu oplemenitil z lesenim opažem.
Končni poudarek notranjščini pa je dal klasik slovenske moderne umetnosti Stane Kregar. Pri njem najprej moramo omeniti dve veliki barvni okni, pri katerih v prvi vrsti govorijo barve in šele za njimi tudi vsebina slik. Tako okno, ki je temnejših barv, govori o zadnji večerji in smrti na križu, desno okno, ki je svetlejše, pa predstavlja zakramente.
Tudi osrednja dragocena umetniška freska je delo slikarja Staneta Kregarja. V središču je vstali Kristus z dvema angeloma, pričama njegovega vstajenja. Pod njim sta začudena učenca in sicer v trenutku, ko je Jezus izginil izpred njunih oči. Da je cerkev posvečena sv. Luciji je poudaril tako, da podoba te svetnice izstopa iz freske. Sv. Lucija z eno roko drži na krožniku oči, ki spominjajo na njeno mučeništvo, z levo pa romarjem, ki so naslikani levo od nje kaže naprej h Kristusu. Ta prizor nazorno kaže, da je cerkev romarska. Gornji del freske na obeh straneh vstalega Kristusa izpolnjujejo simboli Jagnjeta, ki odpira pečate in štirih evangelistov. Na desni strani je v fresko vdelan tabernakelj. Poleg njega je še slika mož in fantov v plamenih in nad njimi angeli, ki njihove duše spremljajo v nebesa. Sama slika nazorno kaže, kako je umrlo veliko dražgoških žrtev in je vernikom stalen spomin na te žrtve.
V cerkvi izstopata še dve Kregarjevi umetnini; vsebinsko bogata in prav tako umetniško dovršena dvojna slika Jezusovega krsta in slika fatimske Marije, kateri je bila posebno posvečena gradnja cerkve.
Ne smemo pa pozabiti tudi križevega pota, pri katerem vedno močnejše rdeče in črne barve prvih postaj ponazarjajo pot v trpljenje, oranžno ozadje nadaljnjih postaj pa izraža sočutje, ki ga je bil Jezus deležen na križevem potu. Potem sta rdeča in črna vedno bolj razklani in močni, da tako ponazorita velikost trpljenja. Pri zadnjih postajah pa postaja ozadje vedno svetlejše, da ponazori pričakovanje in upanje na vstajenje.
Dražgoška cerkev je tudi "prava zbirka okrasnega hotaveljskega marmorja". Že pred vhodnimi vrati je na majhni ploščadi cela zbirka različnih pisanih vrst hotaveljca, od rdečih do bledo rožnatih različkov. Iz belega hotaveljskega apnenca sta tudi stopnici in tla pri oltarju, v krstnem kamnu pa se spet prepletajo barve od mesnato rdeče prek rožnate v sivo. Tudi kamnite table pod podobami Kregarjevega križevega pota so iz hotaveljca. Pred cerkvijo pa je iz hotaveljskega apnenca postavljena spominska plošča z imeni padlih Dražgošanov med drugo svetovno vojno in pripisom MRTVIM V SPOMIN, ŽIVIM V OPOMIN.
Terenu prilagojena cerkev ima tudi spodnje prostore. Osrednji prostor je mala dvorana, v kateri je Pengonov kip Matere božje in dve na omet narejeni sliki. Na levi strani je veroučna soba, na desni še mala sobica in sanitarije. Malo nižje od cerkve je novo pokopališče.
Več o graditvi cerkve in cerkvi sami je v svoji knjigi Dni premišlja, ki so bili, zapisal župnik Maksimiljan Ocepek.
Pripravil: Rok Pintar