bozji grob 1200

 

Zbrani ob Božjem grobu v veri,
da, ko je moral Božji Sin veliko pretrpeti, ko je moral biti umorjen, da bo tretji dan vstal od mrtvih, kakor je rekel.

Blagoslovljene velikonočne praznike!

DSC 6298

JUNIJ: SOCIALNE MREŽE

Da bi bile socialne mreže naklonjene solidarnosti in učenju spoštovanja drugega v njegovi različnosti.

»Ne moremo živeti sami, zaprti vase. Potrebujemo, da ljubimo in smo ljubljeni. Potrebujemo nežnost. Komunikacijske strategije ne zagotavljajo lepote, dobrote in resnice komunikacije. Tudi svetu medijev ne sme biti tuja skrb za človeštvo; poklican je izraziti nežnost. Digitalno omrežje je lahko kraj, bogat s človečnostjo; ne omrežje žic, ampak človeških oseb.«

23. januarja 2014 je izšla poslanica papeža Frančiška za 48. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja, ki je potekal 1. junija 2014 na temo Komunikacija v službi pristne kulture srečanja. Papež začne poslanico z ugotovitvijo, da danes živimo v svetu, ki postaja vedno 'manjši', in zato bi se lahko zdelo, da se je lažje približati drugim. Pa vendar v človeštvu ostajajo delitve. Svet trpi za različnimi oblikami izključevanja, revščine in konfliktov, ki so povezani z ekonomskimi, političnimi, ideološkimi in žal tudi verskimi razlogi. Papež dodaja, da »v takšnem svetu mediji lahko pomagajo, da se bomo čutili bliže drug drugemu, dojeli smisel za edinost človeške družine, ki spodbuja k solidarnosti in resnemu zavzemanju za bolj dostojanstveno
življenje«. Zidovi, ki nas ločujejo, so lahko preseženi samo, če smo se pripravljeni poslušati in se drug od drugega učiti. Kultura srečanja zahteva, da smo pripravljeni tudi na prejemanje od drugih, ne samo na dajanje. Pri tem nam lahko pomagajo mediji, dodaja Frančišek, še posebej danes, ko so omrežja človeške komunikacije dosegla neverjeten razvoj. »Predvsem internet lahko nudi večje možnosti srečanja in solidarnosti med vsemi,«kar je po papeževih besedah »Božji dar«.

Sveti oče v nadaljevanju poslanice tudi poudari, da ni dovolj biti zgolj povezan z digitalnim svetom, treba je, da to povezanost spremlja resnično srečanje. »Ne moremo živeti sami, zaprti vase. Potrebujemo, da ljubimo in smo ljubljeni. Potrebujemo nežnost. Komunikacijske strategije ne zagotavljajo lepote, dobrote in resnice komunikacije. Tudi svetu medijev ne sme biti tuja skrb za človeštvo; poklican je izraziti nežnost. Digitalno omrežje je lahko kraj, bogat s človečnostjo; ne omrežje žic, ampak človeških oseb,«izpostavlja papež in dodaja, da je nevtralnost medijev samo navidezna: »Samo tisti, ki komunicira tako, da vključi samega sebe, lahko predstavlja oporno točko. Osebna vključenost je korenina zanesljivosti komunikatorja.
In ravno zato lahko krščansko pričevanje, zahvaljujoč spletu, doseže eksistencialne periferije.«

Poti, na katere je Cerkev poklicana stopiti, so tudi digitalne, napolnjene s pogosto ranjenimi ljudmi, ki iščejo rešitev ali upanje. Tudi zahvaljujoč spletu lahko krščansko sporočilo potuje do vseh koncev sveta. Odpreti vrata cerkva po papeževih besedah pomeni odpreti jih tudi za digitalno okolje. Poklicani smo namreč pričevati o Cerkvi, ki je hiša vseh. Družbena omrežja so kraji, kjer se lahko živi misijonarsko poklicanost Cerkve in odkrije lepoto vere in srečanja s Kristusom. Tudi na področju komunikacije je potrebna Cerkev, ki ji uspeva vnašati toplino in ogreti srce.

A krščansko pričevanje ne pomeni »bombardiranje z verskimi sporočili«, opozori papež Frančišek, ampak pomeni, da smo drugim na razpolago in pripravljeni potrpežljivo in spoštljivo odgovoriti na njihova vprašanja in dvome, jih spremljati na njihovi poti iskanja resnice in smisla človeškega bivanja. Treba je znati vstopiti v dialog z moškimi in ženskami današnjega časa, da bi razumeli pričakovanja, dvome, upanja ter jim ponudili evangelij, torej Jezusa Kristusa. Ta izziv zahteva poglobljenost, pozornost do življenja, duhovno rahločutnost. Dialogirati po Frančiškovih besedah pomeni biti prepričani, da nam drugi ima povedati nekaj dobrega, pomeni narediti prostor njegovemu pogledu in predlogom. Dialogirati ne pomeni odreči se lastnim idejam in izročilom, ampak odreči se domišljavosti, da so ta edina in absolutna. »Ne bojte se postati prebivalci digitalnega okolja,« spodbuja papež ob koncu poslanice. Pozornost in prisotnost Cerkve v svetu komunikacije sta namreč pomembni, da bi lahko vstopila v dialog z današnjim človekom in ga povedla v srečanje s Kristusom. »Cerkev, ki spremlja na poti, zna hoditi z vsakim.«

07 vratni rob 2017 12 17

Da bi ostareli ob podpori družin in krščanskih občestev svojo modrost in izkušenost uporabili za širjenje vere in vzgojo novih rodov.

Prva stvar, ki jo je potrebno poudariti, je: družba nas zares dostikrat zavrača, zagotovo pa nas ne zavrača Gospod. On nas kliče, da mu sledimo v vsakem življenjskem obdobju. Tudi starost nosi s seboj svoj blagoslov in poslanstvo. Starost predstavlja posebno poklicanost. Evangelij nam tukaj prihaja naproti z ganljivo in spodbudno podobo v opisu dveh starcev, Simeona in Ane, ki nista skrivala svojih let, ampak sta leto za letom pričakovala Gospodov prihod v molitvi in zaupanju. In ko sta v otroku prepoznala Odrešenika, je v hipu odpadlo breme let in dobila sta novo moč za novo nalogo: zahvaljevati se in pričevati za to Božje Znamenje, ki je prišlo na svet.
Hoditi po stopinjah teh dveh izjemnih starih ljudi pomeni najprej postati umetniki molitve. Molitev ostarelih je za Cerkev velik dar. Je zaklad in velika dobrina za celotno družbo, zlasti za tiste, ki so prezaposleni, preveč raztreseni ali zatopljeni v svoj svet. Tudi zanje mora nekdo moliti in prepevati o Božjih znamenjih. Potrebujemo stare ljudi, ki molijo, saj je prav v tem namen in smisel starosti. V molitvi se lahko zahvaljujemo Gospodu za dobrine, ki smo jih prejeli in s tem zapolnjujemo praznino nehvaležnosti okoli nas. Lahko počastimo spomin in žrtve preteklih generacij, obenem pa prosimo za mlado generacijo in posredujemo za njihove želje in pričakovanja. Mlade, ambiciozne ljudi spomnimo, da je življenje brez ljubezni nerodovitno in da je več veselja v dajanju kot v sprejemanju. Stari starši lahko predstavljajo »zbor« velikega duhovnega svetišča, iz katerega se dvigajo molitve, prošnje in slavospevi, ki podpirajo celotno skupnost pri vsakodnevnem delu na njivi življenja.

In končno, molitev nam samim neprestano očiščuje srce. Prošnje in slavospevi Bogu preprečujejo, da bi nam srce otrdelo od sebičnosti, zavisti ali cinizma. Stari ljudje so lahko mladim dragoceni, ko jih spodbujajo na poti iskanja vere in smisla življenja. Cerkev danes postavlja poseben izziv pred potrošniško družbo z željo, da bi se v veselju objeli stara in mlada generacija.

Papež Frančišek (Splošna avdienca 11.marec 2015)

 

15. 5. – nedelja, Binkošti: VERA – DOVOLITI, DA SVETI DUH DELUJE

Apd 2,1-11; Rim 8,8-17 ali 1 Kor 12,3b-7.12-13; Jn 20,19-23

- darovi Svetega Duha.

Binkoštni praznik – praznik Svetega Duha, ki je bil izlit v naša srca. Letos ga zaznamuje tudi obhajanje tedna družine. Skozi teden smo si ogledali, kako so v življenju družine navzoča dela usmiljenja. Resnično lahko zatrdimo, da je družina tisti kraj, kjer je usmiljenje doma. Prvi je do nas usmiljen Bog sam, poklicani pa smo, da usmiljenje izkazujemo tudi drug drugemu. To ni samo po sebi umevno. Velikokrat to od nas zahteva napor, odpoved, premagovanje samega sebe, pa tudi iznajdljivost in odločnost. Binkoštni praznik nam prihaja naproti z veselim sporočilom: Kakor so apostoli na binkoštni praznik v Jeruzalemu prejeli darove Svetega Duha, jih je Bog podaril tudi nam: že pri krstu, nato še pri birmi. Še naprej nam pošilja svojega Svetega Duha, da bi nas prebujal in bi dovolili tem darovom v nas zacveteti in prinašati sadove. Jezus nam bo ponovno izrekel besedo, ki deluje: »Prejmite Svetega Duha.« To skupno praznovanje naj nas presune s tem Božjim delovanjem v nas in nas nato požene najprej v naše družine, da bomo z njegovim ognjem živeli dela usmiljenja in s tem ustvarjali družine – naše domove v kraje sprejemanja, veselja, spodbujanja, pa tudi odpuščanja in prenašanja drug drugega.

Molitev: Troedini Bog! Apostoli so z Marijo enodušno vztrajali v molitvi in prejeli Svetega Duha. Priteguj tudi danes družine, da se bodo z veseljem odpirale Tebi v molitvi in obhajanjem bogoslužij z vso Cerkvijo. Naj tvoj Sveti Duh vliva v družine svoje darove modrosti, umnosti, vednosti, pobožnosti, svéta, moči in strahu božjega. V moči teh darov naj bodo zgovorni pričevalci Tebe, ki si Dobrota, Velikodušnost, Zmernost, Potrpežljivost, Veselje, Blagost, Krotkost, Varnost, Spokojnost, Ljubezen. Tako boš po družinah prepoznaven v tem svetu in družbi, saj nas ljubiš vekomaj. Amen.

marijam

 

8. decembra 2015 smo vstopili v sveto leto usmiljenja, pred nami pa je še en pomemben milostni dogodek: obisk fatimske Marije Romarice v Sloveniji (od 13. maja do 13. oktobra 2016). Obe dogajanji se lepo povezujeta med seboj. 

V več kot tisoč let stari molitvi in pesmi Pozdravljena, Kraljica Marijo kličemo: Mati usmiljenja. Ona je Mati usmiljenja zato, ker je rodila tistega, ki je po svojem bistvu in poslanstvu usmiljen, saj se je usmilil vseh ljudi vseh časov in jih s svojo smrtjo na križu odrešil. 

Ker je Jezus pravi Bog in odsev Očetovega usmiljenja, je tudi Usmiljenje. Devica Marija je takoj za Jezusom najbolj usmiljena. Je Mati usmiljenja, ker je naša Mati, ki nas ljubi in nam želi samo dobro. Usmiljena je tudi zato, ker je skupaj s svojim Sinom za nas trpela in je njeno Srce presunil meč bolečin. Vsaka mati tistega otroka, za katerega je največ trpela, najbolj ljubi in je z njim najbolj usmiljena. Njena navzočnost hoče biti izrazitejša tam, kjer je njen nasprotnik hudič napravil večjo škodo in povzročil veliko opustošenje. 

Marija vstopa v ogrado tako obubožane Cerkve. V njej pobira strte in upognjene cvetlice, da jih zravna; ovenele, da jih okrepi; trudi se, da bi bil spet lep vrt, ki bi moral cveteti in dehteti samo iz ljubezni do Jezusa ter v njegovo čast. Zatecímo se pod plašč Matere usmiljenja, s posvetitvijo njenemu brezmadežnemu Srcu, da bomo varni pred grabežljivimi volkovi, ki nas hočejo oropati največjega bogastva, ki ga imamo: vere, miru in ljubezni. 

Pomembno je, da se izredno sveto leto usmiljenja začne na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. Marija je skupaj s svojim Sinom vsa lepa, vsa čista, brez madeža izvirnega greha in brez sence osebnih grehov. Ker smo ljudje vsi grešniki, je do nas vseh zelo usmiljena. Zato se k njej z zaupanjem vedno znova obračamo s prošnjo: »Prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri.« 

Smo pred stoletnico fatimskih dogodkov, ki so jim bili priče fatimski pastirčki Lucija, Frančišek in Jacinta. Leta 1916 se jim je trikrat prikazal angel miru, leta 1917 pa šestkrat nebeška Gospa. Sporočila, ki so jih dobili, so zaznamovala svetno in cerkveno zgodovino ter so po besedah sv. Janeza Pavla II. danes še bolj aktualna kot takrat. Papeži od Pija XII. dalje so bili s Fatimo tesno povezani, trije so jo tudi obiskali, Janez Pavel II. celo trikrat. 

Benedikt XVI. je leta 2010 na Portugalskem dejal, da se je z Marijinim prikazovanjem trem pastirčkom leta 1917 »nad Portugalsko odprlo nebo kot okno upanja«, ker je človek Bogu zaprl vrata. To okno upanja je naša duhovna Mati Marija. K nam prihaja ob stoletnici fatimskih dogodkov, da bi po njej vsi Bogu odprli vrata svojega srca. Prihaja, »da bi nas spomnila na evangeljske resnice, ki so za človeštvo edini vir upanja«. Na njen obisk se bomo pripravili in se ob njej zbirali pod geslom: Marija – okno upanja.

Boris Rozman, kaplan

 

 

DSC 0515

Splošni molitveni name za mesec oktober

Da bi novinarji pri opravljanju svojega dela vedno izhajali iz spoštovanja do resnice in iz globokega čuta za etičnost.

Vloga množičnih medijev se je v zadnjih letih tako razmahnila, da so postali glavni vir informacij o zgodovinskih dogodkih v sodobnem svetu. Rad bi se zahvalil vsem, ki poročate o zgodovini Cerkve z občutkom za pravilen kontekst, v katerem jo je treba brati, namreč kontekst vere. Zgodovinski dogodki skoraj vedno zahtevajo pretanjeno interpretacijo, ki mora včasih upoštevati tudi versko dimenzijo. Cerkveni dogodki gotovo niso nič bolj zapleteni kot politični ali gospodarski dogodki, vsebujejo pa neko posebno značilnost: potekajo po vzorcu, ki ga ne moremo zlahka uvrstiti med »posvetne« kategorije, na katere smo navajeni. Zato jih ni enostavno razložiti in posredovati širši in bolj raznoliki javnosti.

Cerkev je brez dvoma človeška in zgodovinska ustanova z vsem, kar to vključuje, vendar njena narava v svojem bistvu ni politična, ampak duhovna. Cerkev je Božje ljudstvo, ki potuje naproti srečanju s Kristusom. Samo iz tega zornega kota je mogoče govoriti o življenju in delovanju Cerkve.

Cerkev visoko ceni vaše pomembno delo. Vi imate na voljo sredstva, da slišite in ste glasniki pričakovanj in zahtev ljudi, da analizirate in pojasnjujete tekoče dogodke. Vaše delo zahteva skrbno pripravo, tenkočutnost in izkušenost, kot mnogi drugi poklici, vendar zahteva še posebno naravnanost na vse resnično, dobro in lepo in to nam je skupno, kajti Cerkev obstaja zato, da posreduje poosebljeno Resnico, Dobroto in Lepoto.

Papež Frančišek (Povzeto iz nagovora predstavnikom množičnih medijev 16.marca 2013)

Go to top