januar 2019

JANUAR 

Za evangelizacijo: MLADI V MARIJINI ŠOLI

Da bi mladi ljudje, zlasti v Latinski Ameriki, sledili Marijinemu zgledu in se odzvali Gospodovemu povabilu, naj veselje evangelija posredujejo svetu.

 

»Dragi mladi, ko nas Bog kliče po imenu, je to znamenje našega velikega dostojanstva v Božjih očeh in njegove ljubezni do nas. Bog vsakogar od vas kliče po imenu. Vas vse Bog nagovarja s »ti«, dragoceni ste v njegovih očeh, vredni spoštovanja in ljubezni (prim. Iz 43,4)… Vi mladi morate čutiti, da nekdo resnično verjame v vas: védite, da vam papež zaupa, da vam Cerkev zaupa! In tudi vi zaupajte Cerkvi!«

 

2. Marija!
»Poklical sem te po imenu« (Iz 43,1). Prvi razlog, ki ne govori v prid strahu, je dejstvo, da nas je Bog poklical po imenu. Angel, Božji odposlanec, je Marijo poklical po imenu. Poimenovanje je lastno Bogu. Ko opravlja delo stvarjenja, vsako bitje prikliče k življenju po lastnem imenu. Za vsakim imenom je identiteta, ki je edinstvena v vsem, v vsakem človeku, tisto intimno bistvo, ki ga resnično pozna le Bog. Ta privilegij je Bog delil s človekom, ko ga je povabil, naj sam imenuje živali, ptice in tudi svoje potomce (prim. 1Mz 2,19–21; 4,1). Ta globoko svetopisemski pogled srečamo v mnogih kulturah, ki v imenu prepoznavajo razodetje globoke skrivnosti življenja, pomena bivanja.
Ko Bog nekoga pokliče po imenu, mu razkrije tudi njegovo poklicanost, njegov načrt za svetost in izpolnitev, po katerem človek postane dar za bližnje in po katerem je edinstven. In ko Bog človeku, ki ga kliče, želi razširiti njegovo življenjsko obzorje, mu da novo ime, kot ga je dal Simonu, ki ga je klical »Peter«. Od tu izvira običaj, po katerem nekdo dobi novo ime, ko vstopi v redovno ustanovo, kar nakazuje novo identiteto in poslanstvo. Ker je Božji klic edinstven in oseben, potrebujemo pogum, da bi se lahko ločili od vzorcev prilagajanja, ki pritiskajo na nas, da bi naše življenje v resnici lahko postalo pristen in nenadomestljiv dar Bogu, Cerkvi in vsem ljudem.
Dragi mladi, ko nas torej Bog kliče po imenu, je to znamenje našega velikega dostojanstva v Božjih očeh in njegove ljubezni do nas. Bog vsakogar od vas kliče po imenu. Vas vse Bog nagovarja s »ti«, dragoceni ste v njegovih očeh, vredni spoštovanja in ljubezni (prim. Iz 43,4). Radostno sprejmite ta dialog, ki vam ga ponuja Bog, ta poziv, v katerem se obrača na vas in vas kliče po imenu.

4. Pogum v sedanjem trenutku
Iz gotovosti, da je Božja milost z nami, izvira moč, s pomočjo katere lahko v sedanjem trenutku zberemo pogum, da uresničimo, kar nas Bog prosi tukaj in sedaj, na vseh področjih življenja, da sprejmemo poklicanost, ki nam jo razkriva Bog, da živimo svojo vero, ne da bi jo skrivali ali jo slabili.Da, ko se odpremo Božji milosti, nemogoče postane resničnost. »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« (Rim 8,31). Božja milost se dotika »sedanjega« trenutka vašega življenja, vas »zgrabi« takšne, kakršni ste, z vsemi strahovi in omejitvami, razkriva pa tudi sijajne Božje načrte. Vi mladi morate čutiti, da nekdo resnično verjame v vas: védite, da vam papež zaupa, da vam Cerkev zaupa! In tudi vi zaupajte Cerkvi!

Mladenki Mariji je Bog zaupal pomembno nalogo ravno zato, ker je bila mlada. Mladi imate moč, ker živite v življenjskem obdobju, ko je energije na pretek. Uporabite to moč in energijo ter izboljšajte svet, začnite pa tam, kjer živite. Želim, da bi v Cerkvi dobili pomembne dolžnosti, da bi se našlo dovolj poguma, da bi se za vas naredil prostor in da bi bili pripravljeni prevzeti katero od teh dolžnosti.

Vabim vas, da znova občudujete Marijino ljubezen: skrbno, dinamično in konkretno ljubezen, polno drznosti in popolnoma posvečeno darovanju sebe. Cerkev, ki bo prežeta s temi marijanskimi lastnostmi, bo vedno Cerkev, ki krene na pot, ki preide lastne
omejitve in meje, da bi iz nje prekipevala milost, ki jo je prejela. Če si dovolimo, da se nas Marijin zgled resnično dotakne, bomo pristno živeli to dobroto, ki nas spodbuja, da Boga ljubimo bolj kot vse drugo, tudi bolj kot sebe, in da ljubimo tiste, s katerimi si delimo vsakdanje življenje. Ljubili pa bomo tudi tiste, ki se nam skorajda ne zdijo vredni ljubezni. To je ljubezen služenja in predanosti, predvsem do najšibkejših in najbolj ubogih, ljubezen, ki spreminja naše obraze in nas napolnjuje z veseljem.

Poslanico želim skleniti s čudoviti besedami svetega Bernarda iz slavne pridige o skrivnosti Marijinega oznanjenja, ki govorijo o tem, kako ves svet pričakuje Marijin odgovor: »Slišala si, o Devica, da boš spočela in rodila sina. Slišala si, da se to ne bo zgodilo od moža, ampak od Svetega Duha. Angel čaka na tvoj odgovor. […] Tudi mi, o Gospa, čakamo na sočutno besedo. [...] Za tvoj kratek odgovor moramo biti prenovljeni in poklicani v življenje. […] Nanj čaka vsa zemlja, ki kleči pred teboj. [...] Hitro mu odgovori, o Devica« (Sermon 4, 8–9; Opera Omnia).

Predragi mladi, Gospod, Cerkev in svet čakajo tudi na vas in vaš odgovor na edinstven klic, ki ga vsakdo prejme v življenju! Medtem ko se vse bolj bliža svetovni dan mladih v Panami, vas vabim, da se na to srečanje pripravljate z veseljem in navdušenjem tistih, ki želijo sodelovati v takšni veliki pustolovščini. Svetovni dan mladih je za pogumne! Ni za mlade, ki iščejo le udobje in ki se umaknejo, ko se pokažejo težave. Ali sprejmete ta izziv?

Poslanica Svetega očeta Frančiška
za 33. svetovni dan mladih 2018
Frančišek, 11. februar 2018

 

Slika Iveta Šubica Dražgoška pietá (1977) z nedopovedljivo močjo sporoča tragiko nasilne in krivične smrti ter hkrati odstira prostor veri v večno resnico in pravico, ki bo imela na koncu zadnjo besedo. Človeku, ki se ob njej ustavi, brez besed in vztrajno pomaga k iskanju te večne resnice.

Posebna sporočilna vrednost slike je v tem, da ob mozaiku dražgoške bitke (1976) pri spomeniku v Dražgošah iz opusa istega avtorja predstavlja še drugo razsežnost tragičnega dogajanja in posledic dražgoške tragedije.

 

Ive Subic Drazgoska pieta olje na platnu 80x100cm 1977 Foto Tomaz Lunder 1200

Ive Šubic, Dražgoška pietá, olje na platnu, 80 x 100 cm, 1977 (Foto: Tomaž Lunder)

 

Izvirna Pietá je Božja Mati Marija na Kalvariji pod križem z mrtvim Jezusom v naročju. Krog in krog Kalvarije se odpira horizont sveta, za katerega je njen Sin Jezus daroval življenje, da bi mi vsi imeli življenje.

Šubičeva pietá pa je mati z ubitim otrokom v naročju, zaprta v prostoru za debelimi zidovi in zastraženo lino … Zdi se, da odrešenjska žrtev Božjega Sina Jezusa tja ne prodre. Toda, če je ta dražgoška žena imenovana pietá, moremo na sliki ugledati tudi odsev Božje Matere. Neposredno jo vidimo v podobi trpeče matere z ubitim otrokom v naročju. Simbolno pa jo kot Mater upanja zremo tudi v lini nad njo. Lina kljub vojaški straži predstavlja okno upanja, ki ga Bog odpre takrat, ko mu človek zapre vrata.

Bog tudi v Dražgošah odpira okno upanja. Župnik Maks Ocepek je preroško izročil gradnjo cerkve in obnovo župnije pod varstvo fatimske Marije. Tako so Dražgoše doživele čudež zmagoslavja Marijinega brezmadežnega Srca, ko je bila, kljub hudemu nasprotovanju takratnih oblasti, zgrajena in leta 1968 posvečena nova cerkev, v kateri se zbira živa župnija – občestvo verujočih. Na oltarni freski ob tabernaklju je slikar Stane Kregar upodobil dražgoške žrtve v plamenih grma, ki je gorel s plamenom, a ni zgorel (2 Mz 3,2). To njihovo čisto žrtev pa v podobi ubitega otroka v belem slikar Ive Šubic položi v naročje Dražgoške pietá za debelimi zidovi.

Zidovi molka, bolečih spominov in prevpite resnice še vedno stojijo. Pomenljiva je kronologija naslednjih dogodkov: 1968 – posvetitev nove župnijske cerkve sv. Lucije; 1972 – ureditev okolice cerkve s spominsko ploščo z imeni vseh dražgoških žrtev: borcev in talcev (t. i. farna plošča); 1976 – postavljen dražgoški spomenik s kostnico, ki je bil zasnovan z napisnimi ploščami z imeni udeležencev bitke in padlih vaščanov, vendar, kdo bi vedel zakaj, izveden brez zapisanih imen; 1977 – Dražgoška pietá.

Kaj je avtor mozaika in slike, partizan in takrat 19-letni udeleženec dražgoške bitke, po vojni član iniciativnega odbora za postavitev spomenika v Dražgošah ter prvi predsednik komisije za razpis internega natečaja, po izgradnji spomenika doživljal, da je upodobil še Dražgoško pietá? Kaj je zaprto, zamolčano, utišano in zastraženo za zidovi, kar ne sme priti na dan?

Izvirna Pietá je bila napovedana že ob Jezusovem darovanju v templju: da bo njeno lastno dušo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src. (Lk 2, 35) O, da bi se le že razodele zaprte, zastražene, zamolčane, utišane in prevpite misli vseh src, ki tudi v upodobitvi Dražgoške pietá odkrijejo meče, ki presunjajo njihove duše.

Ali se je prevpitih bolečih spominov sploh dovoljeno dotikati? Ali se o tem sploh sme govoriti?

Jezus pred zadnjo večerjo učencem ob napovedi preganjanj ne pove vsega: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi (Jn 16,12). Napovedal pa je, da pride čas, ko pride on, Duh resnice, ki nas bo uvedel v vso resnico (prim. Jn 16,13).

Zato se je treba zazreti tudi v napis na Šubičevem mozaiku v Dražgošah: »BRATJE, PODAJMO SI ROKE« in v molitvi vztrajno prositi, da nas Duh resnice uvede v vso resnico. Duh resnice nam bo dal v življenju spoznati, kaj je prav, in nas bo okrepil za spolnjevanje njegovih spodbud.

Nad Dražgoško pietá pa je, čeprav še vedno zastraženo, odprto okno upanja. Naj nam pieta z nedopovedljivo močjo še naprej sporoča tragiko nasilne in krivične smrti in hkrati odstira prostor veri v večno resnico in pravico, ki bo imela na koncu zadnjo besedo. Resnico, ki nas bo osvobodila.

Človek, ustavi se ob njej! Človek, glej! Brez besed ti bo vztrajno pomagala k iskanju te večne resnice, da se razodenejo misli tudi tvojega srca.

Tine Skok, župnik v Dražgošah, december 2018

bozji grob 1200

 

Zbrani ob Božjem grobu v veri,
da, ko je moral Božji Sin veliko pretrpeti, ko je moral biti umorjen, da bo tretji dan vstal od mrtvih, kakor je rekel.

Blagoslovljene velikonočne praznike!

DSC 8905 

DECEMBER: V SLUŽBI POSREDOVANJA VERE

Da bi ljudje, ki so zavzeti v službi razumevanja vere, v dialogu s kulturami našli govorico za današnji čas.

To terja novo evangelizacijo, ki razsvetljuje nove oblike in prebuja temeljne vrednote, da bi stopili v stik z Bogom, z drugimi in z okoljem.

Iz Apostolske spodbude “Veselje evangelija” papeža Frančiška, 24. novembra 2013

41. Hkrati velikanske in hitre kulturne spremembe zahtevajo nenehno pozornost, da bi skušali trajne resnice izraziti v govorici, ki dopušča, da prepoznamo trajno novost resnice. V zakladu krščanskega nauka je namreč »ena stvar bistvo /…/ drugo pa je način, kako ga izrazimo« (Janez XXIII. Nagovor ob slovesnem odprtju drugega vatikanskega cerkvenega zbora (11. oktober 1962): AAS 45 (1962), 786: »Est enim aliud ipsum depositum Fidei, seu veritates, quae veneranda doctrina nostra continentur, aliud modus, quo eaedem enuntiantur«). Ko poslušamo povsem pravoverno govorico, ki jo verniki sprejemajo, to včasih ne ustreza pravemu evangeliju Jezusa Kristusa zaradi govorice, ki jo verniki uporabljajo in razumevajo.
Z najboljšim namenom, da bi jim posredovali resnico o Bogu in o človeškem bivanju, jim včasih dajemo napačnega boga ali človeški ideal, ki ni zares krščanski. Na ta način smo sicer zvesti formulaciji, a ne predajamo bistva. To je največja nevarnost. Spomnimo, da »je izraz vere lahko mnogovrsten, in da je prenova izraznih oblik nujna, zato da bi današnjemu človeku predajali evangeljsko oznanilo v njegovem nespremenljivem pomenu«(Janez Pavel II. okr. Ut unum sint: Da bi bili eno (25. maj 1995), 19: CD 63, Ljubljana 1996).

73. Nenehno nastajajo nove kulture v teh velikanskih človeških geografijah. Tu kristjan navadno ne pospešuje ali posreduje več smisla, ampak od teh kultur sprejema drugačne jezikovne rabe, simbole, sporočila in vzorce, ki nudijo nove življenjske usmeritve, katere so pogosto v nasprotju do Jezusovega evangelija. V mestu utripa nova kultura, ki je v njem zasnovana. Sinoda je ugotovila, da so danes spremembe teh velikih območij in kultura, v kateri se spremembe izražajo, odličen prostor za novo evangelizacijo (prim. Propositio 25). To zahteva, da iznajdemo nova področja za molitev in občestvo, ki so privlačnejša in pomenljivejša za mestno prebivalstvo. Zaradi vpliva sredstev družbenega obveščanja podeželska področja niso izvzeta iz teh kulturnih sprememb, ki povzročajo tudi znatne spremembe v njihovem načinu življenja.

74. To terja novo evangelizacijo, ki razsvetljuje nove oblike in prebuja temeljne vrednote, da bi stopili v stik z Bogom, z drugimi in z okoljem. Potrebno je, da dospemo tja, kjer nastajajo nove zgodovine in vzorci, in z Jezusovo besedo dosežemo najgloblje jedro duše mest. Ne smemo pozabiti, da je mesto področje mnogih kultur. V velikih mestih lahko opažamo »vezno tkivo«, v katerem skupine oseb med seboj delijo iste življenjske prostore in podobne nazore in se združujejo v nove človeške povezave, kulturne prostore in nevidna mesta. Različne kulturne oblike dejansko živijo skupaj, a pogosto delujejo ločevalno in nasilno. Cerkev je poklicana, da se postavi v službo težavnega pogovora. So meščani, ki prejemajo primerna sredstva za razvoj osebnega in družinskega življenja. Po drugi strani pa je zelo veliko »nemeščanov«, »polmeščanov«ali »brezdomcev«. Mesto poraja nekakšno stalno dvoumnost. Svojim meščanom nudi neskončno veliko možnosti. Istočasno pa se pojavljajo tudi številne  težave za poln razcvet življenja. To nasprotje povzroča pretresljivo trpljenje. V mnogih delih sveta so mesta prizorišča množičnih protestov, v katerih na tisoče prebivalcev zahteva svobodo, udeležbo in pravičnost. Prav tako uveljavljajo različne zahteve, ki jih tudi s silo
ni mogoče utišati, če niso deležne ustreznega razumevanja.

158. Že Pavel VI. je rekel: »Zbrana skupnost verujočih /…/ pričakuje in prejme /…/ od pridige zelo veliko. Naj bo preprosta, jasna, neposredna, naravnana na ljudi« (Pr. t., 43: AAS (1976), 33).Preprostost je povezana z dejansko govorico. Da ne bi zašli v
nevarnost, da govorimo v prazno, mora biti govorica takšna, da jo ljudje razumejo. Dogaja se, da pridigarji uporabljajo besede, ki so se jih naučili pri svojem študiju ali v določenih krogih, ki pa ne spadajo k navadni govorici njihovih poslušalcev. Nekatere besede so pojmi teologije ali kateheze. Njihov pomen večini kristjanov ni razumljiv. Največja nevarnost za pridigarja je, da se navadi na svojo govorico in misli, da jo uporabljajo in razumejo vsi drugi. Če se hočemo prilagoditi govorici drugih, da bi jih dosegli z Besedo, moramo veliko poslušati, deliti življenje ljudi in mu posvečati pozornost. Preprostost in jasnost sta dve različni stvari. Govorica je lahko povsem preprosta, a pridiga ni dovolj jasna. Lahko postane nerazumljiva zaradi svoje neurejenosti, zaradi pomanjkljive logike ali zato, ker istočasno obravnavamo različna vprašanja. Zato je naslednja nujna naloga, poskrbeti, da pridiga vsebinsko sestavlja enoto, ima jasno ureditev in povezanost med stavki. Tako ljudje zlahka sledijo pridigarju in morejo dojeti logiko tega, kar pove.

159. Naslednja značilnost je pozitivna govorica. Ne poudarja toliko tega, česa ne smemo, ampak bolj pokaže, kaj moremo storiti bolje. Če kdaj omeni kaj negativnega, vedno skuša pokazati tudi pozitivno vrednost, ki priteguje, da ne bi obtičali pri tožbi, stokanju, kritiki ali očitkih vesti. Vrh tega pozitivna pridiga vedno prinaša upanje, usmerja v prihodnost in nas ne vklepa v negativnem. Kako dobro je, če se duhovniki, diakoni in laiki redno srečujejo, da bi skupaj našli sredstva in načine za bolj privlačno oblikovanje oznanjevanja!

07 vratni rob 2017 12 17

Da bi ostareli ob podpori družin in krščanskih občestev svojo modrost in izkušenost uporabili za širjenje vere in vzgojo novih rodov.

Prva stvar, ki jo je potrebno poudariti, je: družba nas zares dostikrat zavrača, zagotovo pa nas ne zavrača Gospod. On nas kliče, da mu sledimo v vsakem življenjskem obdobju. Tudi starost nosi s seboj svoj blagoslov in poslanstvo. Starost predstavlja posebno poklicanost. Evangelij nam tukaj prihaja naproti z ganljivo in spodbudno podobo v opisu dveh starcev, Simeona in Ane, ki nista skrivala svojih let, ampak sta leto za letom pričakovala Gospodov prihod v molitvi in zaupanju. In ko sta v otroku prepoznala Odrešenika, je v hipu odpadlo breme let in dobila sta novo moč za novo nalogo: zahvaljevati se in pričevati za to Božje Znamenje, ki je prišlo na svet.
Hoditi po stopinjah teh dveh izjemnih starih ljudi pomeni najprej postati umetniki molitve. Molitev ostarelih je za Cerkev velik dar. Je zaklad in velika dobrina za celotno družbo, zlasti za tiste, ki so prezaposleni, preveč raztreseni ali zatopljeni v svoj svet. Tudi zanje mora nekdo moliti in prepevati o Božjih znamenjih. Potrebujemo stare ljudi, ki molijo, saj je prav v tem namen in smisel starosti. V molitvi se lahko zahvaljujemo Gospodu za dobrine, ki smo jih prejeli in s tem zapolnjujemo praznino nehvaležnosti okoli nas. Lahko počastimo spomin in žrtve preteklih generacij, obenem pa prosimo za mlado generacijo in posredujemo za njihove želje in pričakovanja. Mlade, ambiciozne ljudi spomnimo, da je življenje brez ljubezni nerodovitno in da je več veselja v dajanju kot v sprejemanju. Stari starši lahko predstavljajo »zbor« velikega duhovnega svetišča, iz katerega se dvigajo molitve, prošnje in slavospevi, ki podpirajo celotno skupnost pri vsakodnevnem delu na njivi življenja.

In končno, molitev nam samim neprestano očiščuje srce. Prošnje in slavospevi Bogu preprečujejo, da bi nam srce otrdelo od sebičnosti, zavisti ali cinizma. Stari ljudje so lahko mladim dragoceni, ko jih spodbujajo na poti iskanja vere in smisla življenja. Cerkev danes postavlja poseben izziv pred potrošniško družbo z željo, da bi se v veselju objeli stara in mlada generacija.

Papež Frančišek (Splošna avdienca 11.marec 2015)

 

15. 5. – nedelja, Binkošti: VERA – DOVOLITI, DA SVETI DUH DELUJE

Apd 2,1-11; Rim 8,8-17 ali 1 Kor 12,3b-7.12-13; Jn 20,19-23

- darovi Svetega Duha.

Binkoštni praznik – praznik Svetega Duha, ki je bil izlit v naša srca. Letos ga zaznamuje tudi obhajanje tedna družine. Skozi teden smo si ogledali, kako so v življenju družine navzoča dela usmiljenja. Resnično lahko zatrdimo, da je družina tisti kraj, kjer je usmiljenje doma. Prvi je do nas usmiljen Bog sam, poklicani pa smo, da usmiljenje izkazujemo tudi drug drugemu. To ni samo po sebi umevno. Velikokrat to od nas zahteva napor, odpoved, premagovanje samega sebe, pa tudi iznajdljivost in odločnost. Binkoštni praznik nam prihaja naproti z veselim sporočilom: Kakor so apostoli na binkoštni praznik v Jeruzalemu prejeli darove Svetega Duha, jih je Bog podaril tudi nam: že pri krstu, nato še pri birmi. Še naprej nam pošilja svojega Svetega Duha, da bi nas prebujal in bi dovolili tem darovom v nas zacveteti in prinašati sadove. Jezus nam bo ponovno izrekel besedo, ki deluje: »Prejmite Svetega Duha.« To skupno praznovanje naj nas presune s tem Božjim delovanjem v nas in nas nato požene najprej v naše družine, da bomo z njegovim ognjem živeli dela usmiljenja in s tem ustvarjali družine – naše domove v kraje sprejemanja, veselja, spodbujanja, pa tudi odpuščanja in prenašanja drug drugega.

Molitev: Troedini Bog! Apostoli so z Marijo enodušno vztrajali v molitvi in prejeli Svetega Duha. Priteguj tudi danes družine, da se bodo z veseljem odpirale Tebi v molitvi in obhajanjem bogoslužij z vso Cerkvijo. Naj tvoj Sveti Duh vliva v družine svoje darove modrosti, umnosti, vednosti, pobožnosti, svéta, moči in strahu božjega. V moči teh darov naj bodo zgovorni pričevalci Tebe, ki si Dobrota, Velikodušnost, Zmernost, Potrpežljivost, Veselje, Blagost, Krotkost, Varnost, Spokojnost, Ljubezen. Tako boš po družinah prepoznaven v tem svetu in družbi, saj nas ljubiš vekomaj. Amen.

Go to top