Uvodna besedila

Počasi, ob misli na Devico Marijo, ki ji delamo družbo, preberemo besedilo pred vsako desetko rožnega venca,za očenašem, nato to besedilo v tihoti nekoliko premislimo. Lahko pa se četrt ure zaustavimo le pri eni skrivnosti. (Tako je premišljevala fatimska vidkinja sestra Lucija.) Najprej je za vse štiri dele rožnega venca natisnjeno svetopisemsko in fatimsko besedilo, nato prosto sestavljeno besedilo. Obsežnejši svetopisemski uvodi so v Cerkvenem molitveniku, str. 31–43. Glej tudi: Berta Golob, Skriti zaklad, Premišljevanje skrivnosti rožnega venca, Družina 2011;Rožni venec, Nauči nas moliti 8, Stična 1998. Obširna razlaga posameznih skrivnosti je npr. v knjigah: A. Nadrah, Leto rožnega venca (šmarnice za leto 2003), B. Petauer, Premišljevanje rožnega venca (Stična 2006).

 

Molitev rožnega venca

Verujem. Oče naš. Trikrat Zdrava, Marija s prošnjami.

 

Prošnje:

1. ki nam utrdi spomin,
2. ki nam razsvetli pamet,
3. ki nam okrepi voljo.

Oče naš. Desetkrat Zdrava, Marija. Slava Očetu.

 

Skrivnosti:

1. ki je za nas krvavi pot potil,
2. ki je za nas bičan bil,
3. ki je za nas s trnjem kronan bil,
4. ki je za nas težki križ nesel,
5. ki je za nas križan bil.

 

Marija v Fatimi priporoča, da molimo po vsaki desetki:

O Jezus, odpusti nam naše grehe,
obvaruj nas peklenskega ognja
in privedi v nebesa vse duše,
posebno še tiste,
ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.

 

Na koncu vsakega dela rožnega venca lahko molimo desetko za rajne:

Ki se usmili naših rajnih.

 

Svetopisemsko in fatimsko besedilo - Žalostni del (Jorge Guarda)

1. skrivnost: ki je za nas krvavi pot potil.

Iz evangelija po Luku (Lk 22,39–44)

Jezus je šel ven in se kakor po navadi napotil proti Oljski gori. Tudi učenci so šli za njim. Ko je prišel na tisti kraj, jim je rekel: »Molite, da ne pridete v skušnjavo!« Sam pa se je oddaljil od njih približno za lučaj kamna. Padel je na kolena in molil, rekoč: »Oče, če hočeš, vzemi ta kelih od mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.« Prikazal pa se mu je angel iz nebes in ga krepčal. Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo.

Tudi za Jezusa je bilo trpljenje težko. Učencem je naročil molitev, da ne bi klonili v življenjskih preizkušnjah.

Fatimske pastirčke je angel naučil častiti Boga in mu darovati trpljenje. Tako kot Jezus so bili tudi oni uslišani v svojih molitvah. Spričo trpljenja, ki zadene nas ali druge, se izročajmo usmiljenemu Bogu, ki tolaži in krepi tistega, ki veruje vanj. (Premišljujmo v tihoti!)

V tej desetki po Marijini priprošnji molímo za vse tiste, ki trpijo na duši in na telesu.

 

2. skrivnost: ki je za nas bičan bil.

Iz evangelija po Mateju (Mt 27,22–26)

Pilat je vprašal duhovnike, starešine in ljudstvo: »Kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?« Vsi so dejali: »Križan naj bo!« Rekel je: »Kaj je vendar hudega storil?« Oni pa so še bolj kričali: »Križan naj bo!« Ko je Pilat videl, da nič ne pomaga, ampak da hrup čedalje bolj narašča, je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: »Nedolžen sem pri njegovi krvi. Vi glejte!« Vse ljudstvo je odgovorilo in reklo: »Njegova kri na nas in na naše otroke!« Tedaj jim je izpustil Baraba, Jezusa pa je dal bičati in ga je izročil, da bi bil križan.

Ljudje so izvršili nasilje nad Jezusom. Obsodili so nedolžnega in osvobodili krivičnega. Jezus pa vzame nase krivičnost ljudi, da bi jih osvobodil greha.

Fatimski pastirčki, poučeni od angela, so prepričani, da morejo sodelovati z Bogom, če prostovoljno sprejmejo trpljenje kot prošnjo za spreobrnjenje ljudi. Vera nam odpira pot v duhovno občestvo z vsemi ljudmi in nam omogoča, da jim pomagamo z duhovno solidarnostjo in zadoščevanjem. (Premišljujmo v tihoti!)

V tej desetki po priprošnji Matere usmiljenja molímo za vse nedolžne žrtve krivic in nasilja.

 

3. skrivnost: ki je za nas s trnjem kronan bil.

Iz evangelija po Mateju (Mt 27,27–30)

Upraviteljevi vojaki so tedaj vzeli Jezusa v pretorij in zbrali okrog njega vso četo. Slekli so ga in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. Iz trnja so spletli krono in mu jo dali na glavo in trs v njegovo desnico. Poklekovali so pred njim, ga zasmehovali in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« In pljuvali so vanj, mu vzeli trs in ga z njim tepli po glavi.

Vsak nosilec oblasti je izpostavljen skušnjavi, da to oblast zlorabi zato, da gospoduje nad ljudmi in jih ponižuje. Jezus je bil žrtev takšne zlorabe.

Fatimski pastirčki so prejeli nalogo, da posredujejo za mir in za spreobrnjenje grešnikov. Občudovanja vredna je njihova velikodušnost, s katero so to nalogo izvrševali v korist drugih! Samo Bog ima absolutno oblast in jo uporablja zato, da ljubi in osvobaja ljudi. Posnemajmo ga in uporabljajmo za dobro svoje darove. (Premišljujmo v tihoti!)

V tej desetki po priprošnji Gospodove Dekle prosimo, da bi vsi nosilci oblasti to uporabljali po Božji volji in v blagor ljudi.

 

4. skrivnost: ki je za nas težki križ nesel.

Iz evangelija po Luku (Lk 23,26–32)

Ko so Jezusa odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom. Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žená, ki so se tolkle po prsih in ga objokovale. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!« Z Jezusom pa so gnali še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju (skupaj z njim) usmrtili.

Jezus, ki ga imajo za zločinca, je deležen pomoči. Tudi on, na poti v smrt, tolaži trpeče in obljubi enemu izmed razbojnikov, da ga bo vzel v nebesa.

Fatimskim pastirčkom je angel razodel Božje usmiljeno Srce, ki hoče rešiti vse ljudi! Spreobrnjenje odpira človeška srca in razum za duhovne dobrine in za polnost Bogu darovanega življenja. Fatima je pričevalka potokov milosti, ki jih nebo izliva na zemljo v korist številnih ljudi. (Premišljujmo v tihoti!)

V tej desetki po priprošnji Marijinega brezmadežnega Srca molímo za spreobrnjenje grešnikov.

 

5. skrivnost: ki je za nas križan bil.

Iz evangelija po Luku (Lk 23,33–34.44–47)

Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali Jezusa in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo kaj delajo.« Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej zemlji do devete ure. Sonce je otemnelo in zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« In ko je to rekel, je izdihnil. Ko je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in rekel: »Zares, ta človek je bil pravičen.«

Jezus se sooči s smrtjo z dejanjem ljubezni in zaupanja, tako da se izroči Očetu. Prve duhovne sadove občutijo tam navzoči ljudje. To daritev v korist ljudi Jezus nadaljuje v zakramentu svete evharistije: daruje svoje telo in svojo kri, da bi se ljudje spreobrnili k Bogu.

Temu svojemu dejanju Jezus pridružuje tudi daritev fatimskih pastirčkov in vseh tistih, ki se odločijo živeti po Božji volji in biti pričevalci in znanilci Božje ljubezni med ljudmi. (Premišljujmo v tihoti!)

Po priprošnji Gospe fatimskega sporočila molímo, da bi se vsi ljudje ob smrtni uri, z dejanjem vere in zaupanja, izročili v roke ljubečega Boga.

 

Posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu

O Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, pomoč kristjanov in pribežališče človeškega rodu! Danes se posvetimo in izročimo tvojemu Brezmadežnemu Srcu.

Sprejmi nas v svoje materinsko varstvo in nam pomagaj, da bomo po tvojem zgledu vestno izpolnjevali svoje dolžnosti, živeli po božjih in cerkvenih zapovedih, vdano nosili trpljenje in ostali do konca stanovitni v veri in zaupanju v božjo previdnost.

Varuj nas, o Mati, da te ne bomo nikdar žalili z grehi. Posebej sklenemo, da se bomo varovali grehov zoper vero, upanje in ljubezen, grehov preklinjanja in nečistosti, grehov jezika in nevoščljivosti, grehov sovražnosti in vsake hudobije.

Obljubimo ti, o Božja Mati, da bomo posvečevali Gospodove dneve. Po tvoji želji bomo za spreobrnjenje grešnikov radi molili rožni venec in s pobožnostjo prvih petkov in prvih sobot zadoščevali Jezusovemu in tvojemu Srcu za vse žalitve, s katerimi vaju žalimo mi in Bogu odtujeni svet.

O Mati Marija, srednica vseh milosti, izprosi nam, da bomo stalno živeli v posvečujoči milosti, ostali zvesti do konca tebi in tvojemu Sinu ter te vso večnost častili in ljubili z vsemi angeli in svetniki.

Amen.

Škofje ordinariji do preklica podeljujejo slovenskim katoličanom spregled od dolžnosti udeležbe pri nedeljski sveti maši. Verniki naj nadomestijo odsotnost od svetega bogoslužja z molitvijo, postom, dobrimi deli, prebiranjem Božje besede, spremljanjem svete maše po radiu, TV oziroma spletu ter s prejemom duhovnega obhajila.

V času epidemije škofje vabijo vse duhovnike, redovnike, redovnice in vernike, da molijo naslednjo molitev:

 

Molitev za zdravje v času epidemije koronavirusa COVID-19

Oče usmiljenja in tolažbe,

tvoj Sin Jezus Kristus

nam je s križem pokazal vrednost trpljenja.

Pomagaj našim bratom in sestram,

ki že nosijo križ bolezni in so preizkušani.

Nakloni jim izboljšanje zdravja,

njihovim svojcem pa pogum in zaupanje.

Vsem zdravstvenim delavcem daj moč in zdravje,

da bodo vztrajali v ljubezni do bolnikov,

raziskovalcem pa, da bodo čim prej odkrili uspešno zdravilo.

Nam in vsemu svetu daj svoj blagoslov,

da bomo rešeni bolezni

in se ti bomo mogli s tvojo Cerkvijo zahvaljevati.

Amen.

 

Sv. Marija, zdravje bolnikov – prosi za nas.

Sv. Rok, zavetnik zoper kužne bolezni – prosi za nas.

Vsi božji svetniki in svetnice – prosite za nas.

 

Duhovniki pri svetih mašah, ki jih obhajajo zasebno, brez udeležbe vernikov, pri prošnjah za vse potrebe dodajo tri prošnje: 

1. Gospod Jezus Kristus, usmili se vseh obolelih s koronavirusom Covid-19 in drugih bolnikov v naši domovini in njihovih svojcev.

2. Gospod Jezus Kristus, podpiraj vse zdravstvene delavce, da bodo skrbeli za bolnike in jim pomagali.

3. Gospod Jezus Kristus, prosimo te za državne voditelje in njihove sodelavce, da bodo v teh težkih časih modro in odgovorno vodili svoje ljudstvo.

Škofje ordinariji do preklica podeljujejo slovenskim katoličanom spregled od dolžnosti udeležbe pri nedeljski sveti maši. Verniki naj nadomestijo odsotnost od svetega bogoslužja z molitvijo, postom, dobrimi deli, prebiranjem Božje besede, spremljanjem svete maše po radiu, TV oziroma spletu ter s prejemom duhovnega obhajila.

 

Če nikakor ni mogoče, da bi sodelovali pri sveti maši in prejeli sveto obhajilo, je primerno, da ga prejmemo v duhovni obliki. 

 

Možna in priporočena oblika:

1) Na mirnem kraju se umirimo in se nato pokrižamo.

2) Zavemo se Božje navzočnosti in obudimo ter zmolimo kesanje.

3) Preberemo evangelij dneva.

4) Nekaj časa premišljujemo ob Božji besedi (bodite pozorni na to, kaj vam govori in kakšne občutke prebuja v vas).

5) Zmolimo veroizpoved.

6) Sledi duhovno obhajilo.

 

Jezus, verjamem, da si navzoč v Najsvetejšem zakramentu. Zahvaljujem se Ti za Tvojo ljubezen do mene, ki si mi jo izkazal s svojo smrtjo na križu. Želim Te ljubiti bolj kakor vse drugo, predvsem pa Te želim sprejeti v svojo dušo. Ker Te ne morem prejeti zakramentalno, Te prosim, da prideš k meni duhovno: prosim Te, da vstopiš v moje srce in prebivaš v njem.

 

(Kratek premor, da se povežemo z Jezusom …)

Hvala, Jezus, za to duhovno obhajilo, hvala za Tvoj objem, hvala za to duhovno združitev s Teboj. Ne dovoli, da bi se ločil od Tebe, ampak mi pomagaj, da ostanem v Tebi.

6) Molitev končamo z znamenjem križa.

 

 

Msgr. dr. Marjan Turnšek

DSC 0639 p

Fotografija: Andrej Tarfila

Od februarja do junija 2019 bomo v naših župnijah ponovno obhajali pet prvih sobot na fatimski način. Prihodnje leto, leta 2020, bo minilo že deset let od zadnjega ljudskega misijona v naših župnijah, zato povabljeni, da se z duhovnimi sredstvi: redno sv. mašo, pogosto spovedjo, pogostim vrednim prejemanjem svetega obhajila, češčenjem Najsvetejšega, redno molitvijo, branjem Svetega pisma, dobrodelnostjo, osebno posvetitvijo Jezusovemu Srcu in Marijinemu brezmadežnemu Srcu pripravljamo na "leto Gospodove milosti".

Četrta od petih prvosobotnih molitev na fatimski način bo:

  • v Dražgošah v petek, 3. 5., po maši ob 18. uri;
  • na Zalem Logu v soboto, 4. 5., po maši ob 8. uri;
  • v Železnikih v soboto, 4. 5., po maši ob 19. uri.

Molili bomo rožni venec s premišljevanji, litanije Matere Božje ter obnovili posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Medtem bo priložnost za sveto spoved.

Prve sobote pred Fatimo

Pobožnost prvih sobot je že pred Fatimo priporočal papež Pij X. in obstoji predvsem v prejemu svetega obhajila v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Poleg tega naj bi vsako prvo soboto preživeli v duhu zadoščevanja in v molitvi za duhovne poklice in svetost duhovnikov.

Marijina velika obljuba

V skladu s fatimskim razodetjem pa je najpopolnejša oblika prvosobotne pobožnosti dopolnjena s petimi pogoji in nam zagotavlja srečno večnost ter prispeva k miru v naših družinah, skupnostih ter po vsem svetu. Devica Marija se je fatimski vidkinji sestri Luciji po letu 1917 namreč prikazala tudi 10. decembra 1925 v samostanu Pontevedra in ji rekla:

»Hčerka moja, glej moje Srce, obdano s trni, katerega nehvaležni ljudje nenehno prebadajo s svojimi kletvami in nehvaležnostmi. Vsaj ti si priza­devaj, da me tolažiš, in jim povej, da bom vsem tistim, ki se bodo pet mesecev, vsakokrat na prvo soboto, spovedali, prejeli sveto obhajilo, zmolili rožni venec in mi petnajst minut v premišljevanju petnajstih skrivnosti rožnega venca delali družbo v spravo za grehe, v njihovi smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje njihovih duš.«

Prvosobotna pobožnost »na fatimski način«

V skladu z Marijino veliko obljubo torej petkrat zaporedoma na prvo soboto v mesecu:

  • obhajamo zakrament sprave (spoved); to lahko storimo že več dni prej ali pozneje, a ob prejemu sv. obhajila moramo biti v posvečujoči milosti;
  • prejmemo zadostilno sv. obhajilo (to je osrednje dejanje pri obhajanju prvih sobot);
  • zmolimo del rožnega venca;
  • petnajst minut delamo družbo Marijinemu Srcu s premišljevanjem ene ali več skrivnosti rožnega venca;
  • vse to delamo z namenom zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

S pobožnostjo petih prvih sobot, če jo vzamemo resno, nam Devica Marija poleg miru (in posredno časne sreče) zagotavlja večno srečno življenje v nebesih.

Iz upravičenih razlogov, z dovoljenjem duhovnika, lahko naštete pogoje izpolnimo na nedeljo po prvi soboti.

Kdor ljubi Jezusa in Marijo, se prvosobotne pobožnosti ne bo udeležil samo petkrat, ampak mu bo postala življenjsko pravilo in priložnost za izkazovanje ljubezni do Jezusa, Device Marije in vseh ljudi.

Nekateri vse življenje opravljajo prvosobotno pobožnost na fatimski način. Znano je, da sta to storila prav sestra Lucija in ljubljanski škof Gregorij Rožman.

Namen zadoščevanja

Fatimskim pastirčkom Luciji, Frančišku in Jacinti se je leta 1916 prikazal angel miru, leta 1917 pa Devica Marija. Angel jim je razodel, da imata Presveti Srci Jezusa in Marije z njimi načrte usmiljenja. Devica Marija pa jim je pri junijskem prikazanju pokazala svoje Srce, obdano s trni, ki pomenijo naše grehe, in rekla, da Jezus želi vpeljati pobožnost do Njenega brezmadežnega Srca. Potrebno je, da zadoščujemo za svoje grehe in grehe vsega sveta. Gre pa tudi za veliko povezanost med Jezusovim in Marijinim Srcem.

Nekaj zgodovinskih podatkov

Leirijsko-fatimski škofje pobožnost petih prvih sobot odobril in razglasil 13. septembra 1939. Ta pobožnost se je začela širiti ne le na Portugalskem, ampak tudi drugod.

Pri nas je prvosobotno pobožnost v fatimskem duhu razglasil in vneto pospeševal ljubljanski škof dr. Gregorij Rozman. Za to pobožnost se je navdušil, jo razširjal in s svojo mučeniško krvjo potrdil tudi bl. Alojzij Grozde.

V Cerkvi na Slovenskem smo organizirano obhajali pet prvih sobot leta 2013, ko smo se pripravljali na 70-letnico posvetitve Mariji­nemu brezmadežnemu Srcu. Pet prvih sobot smo obhajali tudi v letu 2016 kot pripravo na obisk Marije Romarice iz Fatime. Primerno in zaželeno je, da bi jih obhajali tudi v letu 2017, ko obhajamo 100-letnico fatimskih dogodkov, in tudi vedno znova po stoletnici.

Druga molitev angela

Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, molim te iz dna srca in ti darujem predragoceno telo in kri, dušo in božanstvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, v zadoščenje za žalitve, bogoskrunstva in brezbrižnosti, s katerimi ga žalijo ljudje. Po neskončnem zasluženju presvetega Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Marijinega te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov.

Še iz posebnih razodetij s. Luciji

Obhajanje petih prvih sobot ni samo Marijina, ampak je tudi Jezusova volja. Dne 15. februarja 1926 je Lucija doživela prikazanje Jezusa kot majhnega dečka. Odlomek iz njunega pogovora:

»Toda moj spovednik je rekel v pismu, da ta pobožnost na svetu ni potrebna, saj je že veliko duš, ki te prejemajo na prve sobote na čast naši Gospe in petnajstih skrivnosti rožnega venca.«

»Res je, moja hči, da mnogo duš začne, toda le malo jih konča; in tiste, ki končajo, delajo to z namenom, da bi dobile tamkaj obljubljene milosti. Tiste duše, ki opravijo pet prvih sobot v gorečnosti in z namenom zadoščevanja Srcu tvoje nebeške Matere, so mi bolj všeč kakor tiste, ki to napravijo petnajstkrat, a mlačno in ravnodušno.«

Nekaj praktičnih nasvetov

Ker je prvosobotna pobožnost vezana na sv. spoved in ker se Marijino Srce (tudi v skladu s fatimskim sporočilom) vedno časti skupaj z Jezusovim Srcem, v Cerkvi na Slovenskem prvo soboto redno obhajamo na soboto po prvem petku. Po večini slovenskih župnij in svetišč obhajajo prvosobotno pobožnost z litanijami Matere Božje, kar je lepo. Še lepše bi bilo, če bi jih obhajali z izpolnitvijo naštetih petih pogojev. Ponekod ob tej priložnosti tudi obnovijo posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Navedki so navedeni oz. povzeti po knjižici: A. Nadrah, Pet prvih sobot, Salve 2012.

december 2019DECEMBER
Splošni: PRIHODNOST NAJMLAJŠIH
Da bi vsaka država z ustreznimi ukrepi odločno postavila na prvo mesto prihodnost najmlajših, zlasti tistih, ki trpijo.


»Prepogosto govorimo o mladih, ne dopustimo pa, da bi nas nagovorili. Ko jih kdo potrebuje za neko kampanjo ali kaj podobnega, jih hvali, vendar pa ne pusti, da bi mladi sami spregovorili.«


Hvaljenje je način s katerim zadovoljimo ljudi. Toda ljudje niso bedasti, prismuknjeni ali neumni. Ljudje razumejo. Samo prismuknjeni ne razumejo. V španščini je zelo lep izrek, ki pravi: »Hvali prismuknjenca in ga boš videl delati.« Potrepljaj ga po ramenih in bo zadovoljen, ker je prismuknjenec in se tega ne zaveda. Toda vi niste prismuknjenci. Tudi najboljše analize mladostniškega sveta, čeprav koristne, ne nadomestijo potrebe po srečanju iz oči v oči. Govorimo o današnji mladini. Tako iz radovednosti poiščite v kolikih prispevkih, na kolikih predavanjih se govori o današnji mladini. Nekaj bi vam rad rekel: »Mladina ne obstaja! Obstajajo mladi, zgodovina, obrazi, pogledi, iluzije. Obstajajo mladi. Lahko je govoriti o mladih. Napravijo se abstrakcije, statistike. Ne, ne! Tvoj obraz in tvoje srce, kaj pravita? Govoriti kot s sogovornikom, prisluhniti mladim. Ne vi niste takšni, mladi niso za Nobelovo nagrado iz previdnosti. Včasih govorijo z zaušnicami….


Življenje je takšno, potrebno jim je prisluhniti. Kdo tudi misli, da bi bilo lažje držati vas »na varnostni razdalji« zato, da ne bi bili od vas izzvani. Toda ne zadostuje izmenjava kakšnega sporočila ali všečnih fotografij. Mlade je potrebno vzeti resno. Zdi se mi, da nas obdaja kultura, ki po eni strani malikuje mladost in skuša narediti vse, da ne bi minila, po drugi strani pa izključuje številne mlade in jim onemogoča, da bi postali protagonisti. To je filozofija ličenja. Osebe odraščajo in se skušajo naličiti, da se zdijo mlajše. Tako se mladim ne pusti odrasti. To je precej razširjeno. Zakaj? Ker se jih ne pusti spregovoriti. Pogosto so odrinjeni iz vsakdanjega javnega življenja in beračijo za zaposlitve, ki jim ne zagotavljajo prihodnosti. Ne vem, če se to dogaja v vseh deželah, v mnogih se… Če se ne motim, je stopnja brezposelnosti mladih tukaj v Italiji že 25 let okoli 35%. V drugi evropski državi, ki meji na Italijo pa je 47%. V še eni evropski državi blizu Italije pa več kot 50%. Kaj počne mlad človek, če ne najde dela? Zboli, postane depresiven, pade v odvisnost, naredi samomor - ena zanimivost: vsi statistični podatki o mladostniškem samomoru so prirejeni – ali pa postane upornik, - to je tudi ena oblika samomora – ali pa gre na letalo in odpotuje v mesto, ki ga ne želim omeniti ter se pridruži Isisu ali kakšnemu drugemu vojaškemu gibanju. Tako ima vsaj nek smisel v življenju ter bo imel mesečno plačo. To je družbeni greh! Družba je za to odgovorna. Hotel bi, da vi poveste vzroke za to in nikar ne recite: »Saj tudi jaz tega ne poznam dobro.« Kako vi doživljate to dramo? V veliko pomoč nam bo. Prepogosto vas pustijo same. Toda resnica in tudi dejstvo je, da ste vi s svojim stilom ter s svojo izvirnostjo graditelji kulture. Torej gre za relativno oddaljevanje, saj ste sposobni ustvarjati kulturo, ki se morda ne vidi, a gre naprej. Tu pa je prostor, v katerem hočemo slišati vašo kulturo, tisto torej, ki jo vi ustvarjate.


V Cerkvi – v to sem prepričan - ne sme biti tako, ne smemo zapreti vrata in ne slišati ničesar. Evangelij zahteva, njegovo sporočilo o bližnjem nas vabi, da se srečamo in soočimo, da se z vso resnostjo sprejemamo in imamo radi ter gremo naprej in si brez strahu podeljujemo med seboj. To predsinodalno srečanje hoče biti znamenje nečesa velikega, torej volje Cerkve, da prisluhne vsem mladim, nihče ni pri tem izključen. To pa ni iz političnih razlogov. Ni, da bi Cerkev imela neko umetno hčerko, temveč moramo bolje razumeti to, kar od nas zahtevata Bog in zgodovina. Če bi ne bilo vas, bi nam manjkal del dostopa do Boga in do nas.«


Predsinodalno srečanje z mladimi v mednarodnem
papeškem kolegiju »Maria Mater Ecclesiae«
Frančišek, 19. marec 2018

november 2019

NOVEMBER
Splošni: DIALOG IN SPRAVA NA BLIŽNJEM VZHODU
Da bi na Bližnjem Vzhodu, ki si ga delijo različne verske skupnosti, zaživel duh dialoga, srečanja in sprave.


»Kot verski voditelji smo dolžni obsoditi vsako nasilje nad dostojanstvom in človekovimi pravicami,« je pozval papež. »Človeško življenje, dar Boga Stvarnika, ima značaj svetega. Za nasilje, ki hoče biti versko upravičeno, zasluži najostrejšo obsodbo, kajti Vsemogočni je Bog življenja in miru. Od vseh, ki trdijo, da ga častijo, svet pričakuje, da so moški in ženske miru, zmožni živeti kot bratje in sestre, kljub etničnim, verskim, kulturnim in ideološkim razlikam.«


Srečanju s turškimi oblastmi v predsedniški palači v Ankari je sledil obisk na turškem uradu za verske zadeve, t.i. Diyanetu, kjer se je papež Frančišek sestal s predsednikom urada Mehmetom Gomezom. Po zasebnem pogovoru sta tako Gomez kot papež imela še javna govora. Frančišek je ponovno izpostavil konfliktne razmere na Bližnjem vzhodu ter poudaril pomembno vlogo medsebojnega sodelovanja, predvsem med verskimi voditelji: »Dobri odnosi in dialog med verskimi voditelji so velikega pomena. Predstavljajo jasno sporočilo, namenjeno skupnostim, da sta vzajemno spoštovanje in prijateljstvo mogoča kljub razlikam. To prijateljstvo, poleg tega, da je vrednota samo po sebi, pridobi na posebnem pomenu in dodatni pomembnosti v času kriz, kot je to naša; v krizah, ki so v nekaterih delih sveta postale prave drame za celotne narode.«

Papež Frančišek se je ponovno vrnil k razmeram na Bližnjem vzhodu, predvsem v Iraku in Siriji. Spomnil je na vse, ki trpijo za posledicami konfliktov. Posebno zaskrbljenost je izrazil nad nehumanim trpljenjem pripadnikov krščanskih, jezidskih in drugih skupnosti, ki so zaradi ekstremistične in fundamentalistične skupine morali zapustiti svoje domove, da so si tako rešili življenje in jim ni bilo treba zanikati vere. Spomnil je na uničevanje verskih zgradb in spomenikov, verskih simbolov in kulturne dediščine.


»Kot verski voditelji smo dolžni obsoditi vsako nasilje nad dostojanstvom in človekovimi pravicami,« je pozval papež. »Človeško življenje, dar Boga Stvarnika, ima značaj svetega. Za nasilje, ki hoče biti versko upravičeno, zasluži najostrejšo obsodbo, kajti Vsemogočni je Bog življenja in miru. Od vseh, ki trdijo, da ga častijo, svet pričakuje, da so moški in ženske miru, zmožni živeti kot bratje in sestre, kljub etničnim, verskim, kulturnim in ideološkim razlikam.«


Poleg obsodbe je pomembno tudi skupno delo, da bi se našle ustrezne rešitve. To pa terja »sodelovanje vseh strani: vlad, političnih in verskih voditeljev, predstavnikov civilne oblasti ter vseh moških in žensk dobre volje«, pri čemer je Frančišek pripomnil, da predvsem odgovorni za verske skupnosti lahko dajo dragocen prispevek z vrednotami svojih izročil. »Mi, muslimani in kristjani, smo varuhi neprecenljivih duhovnih zakladov, med katerimi prepoznavamo skupne elemente, čeprav jih živimo v skladu z lastnimi izročili.« Papež je omenil čaščenje usmiljenega Boga, priznavanje očaka Abrahama, molitev, miloščino, post – vse to so elementi, ki lahko spremenijo življenje in dajo osnovo dostojanstvu in bratstvu. »Priznati in razviti te skupne duhovne elemente preko medverskega dialoga nam prav tako pomaga v družbi pospeševati in širiti moralne vrednote, mir in svobodo.« Skupno priznanje svetosti človeške osebe podpira sočutje, solidarnost in pomoč najbolj trpečim. Pri tem je Frančišek dejal, da ceni vse, kar turški narod, muslimani in kristjani, delajo za ogromno število oseb, ki zaradi konfliktov bežijo iz svojih držav. To je namreč konkreten zgled skupnega služenja drugim, ki ga je treba spodbuditi in podpreti.


Med obiskom turškega urada za verske zadeve
Frančišek, 28. november 2014

DSC 3783

OKTOBER 
Za evangelizacijo: MISIJONSKA POMLAD V CERKVI
Da bi dih Svetega Duha prebudil novo misijonsko pomlad v Cerkvi.


»Sprememba Duha je drugačna: ne preobrazi življenja okoli nas, ampak spreminja naše srce; ne osvobaja nas naših težav nenadoma, ampak nas osvobaja znotraj, da se moremo z njimi soočiti; ne da nam vsega takoj, ampak nam pomaga, da hodimo polni zaupanja, ne da bi se kadarkoli naveličali življenja. Duh ohranja srce mlado.«


Spreminja srca. Jezus je rekel svojim apostolom: »Prejeli boste moč Svetega Duha ... in boste moje priče«. (Apd 1,8) In prav tako se je zgodilo: tiste učence, ki so bili prej prestrašeni in so se skrivali za zaprtimi vrati tudi po Učiteljevem vstajenju, Sveti Duh preoblikuje. Kakor pravi Jezus v današnjem evangeliju, »so pričevali zanj« (prim. Jn 15,27). Če so bili prej neodločni, postanejo pogumni in gredo iz Jeruzalema na skrajne konce sveta. Ko je bil Jezus med njimi, so bili prestrašeni, zdaj so brez Njega neustrašni, saj je Duh spremenil njihova srca.


Duh odpravlja ovire v srcih, ki so zapečatena s strahom. Premaga upiranja. Tistemu, ki se zadovolji s povprečnostjo, predoča dar zanosa. Razširja zaprta srca. Spodbuja k služenju tistega, ki se prepušča lagodnosti. Tistega, ki misli, da je dosegel svoj cilj, spodbuja k hoji. Tistemu, ki je okužen z mlačnostjo, pomaga sanjati. To je sprememba srca. Mnogi obljubljajo obdobja sprememb, nove začetke, izjemne prenove, vendar pa nas izkušnja uči, da noben zemeljski poskus spreminjanja stvari ne more popolnoma zadovoljiti človeškega srca. Sprememba Duha je drugačna: ne preobrazi življenja okoli nas, ampak spreminja naše srce; ne osvobaja nas naših težav nenadoma, ampak nas osvobaja znotraj, da se moremo z njimi soočiti; ne da nam vsega takoj, ampak nam pomaga, da hodimo polni zaupanja, ne da bi se kadarkoli naveličali življenja. Duh ohranja srce mlado. Mladost kljub vsem prizadevanjem, da bi jo podaljšali, prej ali slej mine; Duh pa je tisti, ki preprečuje edino nezdravo staranje, tisto notranje. In kako to stori? Tako, da prenavlja srce, ga spreminja iz grešnega v tistega, ki mu je bilo odpuščeno. To je velika sprememba: iz krivcev nas naredi za pravične in tako se vse spremeni, saj iz sužnjev greha postanemo svobodni; iz sužnjev sinovi, iz zavrženih dragoceni, iz razočarancev polni upanja. Tako Sveti Duh stori, da se ponovno rodi veselje, tako stori, da v srcu cveti mir.


Danes se torej naučimo, kaj storiti, ko potrebujemo resnično spremembo. Kdo izmed nas je ne potrebuje? Posebej takrat, ko smo na tleh, ko se trudimo pod težo življenja, ko nas naše slabosti pritiskajo k tlom, ko je težko iti naprej in se zdi nemogoče ljubiti. Takrat bi potrebovali močno »krepčilo«: to je On, Božja moč. On je tisti, ki, kakor izpovedujemo v veroizpovedi, »oživlja«. Kako dobro bi nam delo, če bi vsak dan vzeli to življenjsko krepčilo! Če bi vsak dan, ko se zbudimo, rekli: »Pridi, Sveti Duh, pridi v moje srce, pridi v moj dan.«


Duh, po srcih, spreminja dogodke. Kakor veter veje kjerkoli, tako On dosega tudi najbolj nepredvidene situacije. V Apostolskih delih, kjer je Duh protagonist, smo priče nenehni dinamičnosti, ki je polna presenečenj. Ko apostoli ne pričakujejo, jih Sveti Duh pošlje k poganom. Odpira nove poti, kakor v prizoru, ki opisuje diakona Filipa. Duh ga je spodbudil, da je šel k zapuščeni cesti, ki pelje iz Jeruzalema v Gazo – kako žalostno zveni danes to ime! Naj Duh spremeni srca in dogodke ter prinese mir v Sveto deželo. – Na tisti cesti Filip pridiga etiopskemu dvorjanu in ga krsti; zatem ga Duh vodi v Azoto, nato v Cezarejo: vedno v nove situacije, da bi širil novost Boga. Potem je Pavel, ki »zavezan Duhu« (Apd 20,22) potuje do skrajnih meja, prinaša evangelij ljudstvom, ki jih ni nikoli videl. Kadar je Duh, se vedno nekaj dogaja, kadar veje On, ni nikoli brezvetrja.


Ko gre življenje naših skupnosti skozi obdobja »mlahavosti«, kjer imamo raje domače zatišje kakor novost Boga, gre za slabo znamenje. Pomeni, da iščemo zatočišče pred vetrom Duha. Kadar živimo za samoohranitev in ne gremo k tistim, ki so daleč, to ni znamenje. Duh veje, vendar pa mi spuščamo jadra. In vendar smo ga tolikokrat videli delati čudovite stvari. Pogosto je Duh prav v najtemnejših obdobjih zbudil najsvetlejšo svetost! On je duša Cerkve, vedno znova jo oživlja z upanjem, napolnjuje z veseljem, oplaja z novostjo, ji podarja poganjke življenja. Tako kot takrat, ko se v družini rodi otrok: zameša urnike, prikrajša za spanec, vendar pa prinaša veselje, ki prenavlja življenje, ga priganja naprej, da se razširi v ljubezni. Duh v Cerkev prinaša t.i. »okus otroštva«. Preko njegovega delovanja se neprenehoma dogajajo prerojenja. Poživlja začetno ljubezen. Duh spominja Cerkev, da je kljub stoletjem svoje zgodovine vedno dvajsetletnica, mlada Nevesta, v katero je Gospod na smrt zaljubljen. Ne naveličajmo se torej vabiti Svetega Duha v naša okolja, ga klicati preden začnemo s svojimi dejavnostmi: »Pridi, Sveti Duh!«
On bo prinesel svojo moč spremembe, edinstveno silo, ki je tako rekoč istočasno centripetalna in centrifugalna. Je centripetalna, oziroma vleče proti središču, ker deluje v notranjosti srca. Prinaša enost v razdrobljenost, mir v bridkostih, moč v skušnjavah. Na to spominja Pavel v drugem berilu, ko piše, da je sad Duha veselje, mir, zvestoba, samoobvladanje (prim. Gal 5,22). Duh podarja zaupnost z Bogom, notranjo moč, da gremo naprej. Vendar pa je On hkrati tudi centrifugalna sila, oziroma potiska navzven. Tisti, ki vodi v središče, je isti, ki pošilja na periferijo, proti vsakršni človeški periferiji. On, ki nam razodeva Boga, nas spodbuja, naj gremo k bratom. Pošilja nas, dela nas za priče in zato vliva – še piše Pavel – ljubezen, dobrotljivost, krotkost. Le v Duhu Tolažniku izrekamo besede življenja in resnično spodbujamo druge. Kdor živi po Duhu, je v tej duhovni napetosti: istočasno je iztegnjen k Bogu ter k svetu.«

Prosimo ga, da bi bili takšni. Sveti Duh, silovit Božji veter, vej nad nami. Vej v naših srcih in daj nam dihati Očetovo nežnost. Vej nad Cerkvijo in jo priganjaj, naj gre vse do skrajnih meja, da ne bi prinašala ničesar drugega kot Tebe, saj jo nosiš Ti. Vej nad svetom tenkočutno toplino miru in sveže okrepčilo upanja. Pridi, Sveti Duh, spremeni nas od znotraj in prenovi obličje zemlje. Amen.


Homilija pri sv. maši na binkošti
Frančišek, 20. maj 2018

Slika Iveta Šubica Dražgoška pietá (1977) z nedopovedljivo močjo sporoča tragiko nasilne in krivične smrti ter hkrati odstira prostor veri v večno resnico in pravico, ki bo imela na koncu zadnjo besedo. Človeku, ki se ob njej ustavi, brez besed in vztrajno pomaga k iskanju te večne resnice.

Posebna sporočilna vrednost slike je v tem, da ob mozaiku dražgoške bitke (1976) pri spomeniku v Dražgošah iz opusa istega avtorja predstavlja še drugo razsežnost tragičnega dogajanja in posledic dražgoške tragedije.

 

Ive Subic Drazgoska pieta olje na platnu 80x100cm 1977 Foto Tomaz Lunder 1200

Ive Šubic, Dražgoška pietá, olje na platnu, 80 x 100 cm, 1977 (Foto: Tomaž Lunder)

 

Izvirna Pietá je Božja Mati Marija na Kalvariji pod križem z mrtvim Jezusom v naročju. Krog in krog Kalvarije se odpira horizont sveta, za katerega je njen Sin Jezus daroval življenje, da bi mi vsi imeli življenje.

Šubičeva pietá pa je mati z ubitim otrokom v naročju, zaprta v prostoru za debelimi zidovi in zastraženo lino … Zdi se, da odrešenjska žrtev Božjega Sina Jezusa tja ne prodre. Toda, če je ta dražgoška žena imenovana pietá, moremo na sliki ugledati tudi odsev Božje Matere. Neposredno jo vidimo v podobi trpeče matere z ubitim otrokom v naročju. Simbolno pa jo kot Mater upanja zremo tudi v lini nad njo. Lina kljub vojaški straži predstavlja okno upanja, ki ga Bog odpre takrat, ko mu človek zapre vrata.

Bog tudi v Dražgošah odpira okno upanja. Župnik Maks Ocepek je preroško izročil gradnjo cerkve in obnovo župnije pod varstvo fatimske Marije. Tako so Dražgoše doživele čudež zmagoslavja Marijinega brezmadežnega Srca, ko je bila, kljub hudemu nasprotovanju takratnih oblasti, zgrajena in leta 1968 posvečena nova cerkev, v kateri se zbira živa župnija – občestvo verujočih. Na oltarni freski ob tabernaklju je slikar Stane Kregar upodobil dražgoške žrtve v plamenih grma, ki je gorel s plamenom, a ni zgorel (2 Mz 3,2). To njihovo čisto žrtev pa v podobi ubitega otroka v belem slikar Ive Šubic položi v naročje Dražgoške pietá za debelimi zidovi.

Zidovi molka, bolečih spominov in prevpite resnice še vedno stojijo. Pomenljiva je kronologija naslednjih dogodkov: 1968 – posvetitev nove župnijske cerkve sv. Lucije; 1972 – ureditev okolice cerkve s spominsko ploščo z imeni vseh dražgoških žrtev: borcev in talcev (t. i. farna plošča); 1976 – postavljen dražgoški spomenik s kostnico, ki je bil zasnovan z napisnimi ploščami z imeni udeležencev bitke in padlih vaščanov, vendar, kdo bi vedel zakaj, izveden brez zapisanih imen; 1977 – Dražgoška pietá.

Kaj je avtor mozaika in slike, partizan in takrat 19-letni udeleženec dražgoške bitke, po vojni član iniciativnega odbora za postavitev spomenika v Dražgošah ter prvi predsednik komisije za razpis internega natečaja, po izgradnji spomenika doživljal, da je upodobil še Dražgoško pietá? Kaj je zaprto, zamolčano, utišano in zastraženo za zidovi, kar ne sme priti na dan?

Izvirna Pietá je bila napovedana že ob Jezusovem darovanju v templju: da bo njeno lastno dušo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src. (Lk 2, 35) O, da bi se le že razodele zaprte, zastražene, zamolčane, utišane in prevpite misli vseh src, ki tudi v upodobitvi Dražgoške pietá odkrijejo meče, ki presunjajo njihove duše.

Ali se je prevpitih bolečih spominov sploh dovoljeno dotikati? Ali se o tem sploh sme govoriti?

Jezus pred zadnjo večerjo učencem ob napovedi preganjanj ne pove vsega: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi (Jn 16,12). Napovedal pa je, da pride čas, ko pride on, Duh resnice, ki nas bo uvedel v vso resnico (prim. Jn 16,13).

Zato se je treba zazreti tudi v napis na Šubičevem mozaiku v Dražgošah: »BRATJE, PODAJMO SI ROKE« in v molitvi vztrajno prositi, da nas Duh resnice uvede v vso resnico. Duh resnice nam bo dal v življenju spoznati, kaj je prav, in nas bo okrepil za spolnjevanje njegovih spodbud.

Nad Dražgoško pietá pa je, čeprav še vedno zastraženo, odprto okno upanja. Naj nam pieta z nedopovedljivo močjo še naprej sporoča tragiko nasilne in krivične smrti in hkrati odstira prostor veri v večno resnico in pravico, ki bo imela na koncu zadnjo besedo. Resnico, ki nas bo osvobodila.

Človek, ustavi se ob njej! Človek, glej! Brez besed ti bo vztrajno pomagala k iskanju te večne resnice, da se razodenejo misli tudi tvojega srca.

Tine Skok, župnik v Dražgošah, december 2018

Go to top