nin m

Da bi naše župnije prežemal misijonski duh in bi postale kraj, kjer se medsebojno izraža vera in udejanja ljubezen.

27. Sanjam o »misijonarski izbiri«, to je o misijonarskem zagonu, ki je zmožen preoblikovati vse, da bi navade, slogi, urniki, govorica in vsaka cerkvena struktura postali ustrezen prevodnik za evangelizacijo sedanjega sveta, bolj kakor za njeno samoohranitev. Prenovo struktur, ki jo terja pastoralno spreobrnjenje, je lahko mogoče razumeti v tej luči: kot del prizadevanja, da bi vse strukture postale bolj misijonarske, in bi bila redna pastorala v vseh svojih zahtevah bolj odkrita in odprta. V vseh pastoralnih delavcih naj spodbuja trajno željo, da bi šli na delo in tako pospešili pozitiven odgovor vseh tistih, ki jih Jezus kliče k prijateljstvu s seboj.

28. Župnija ni krhka struktura. Prav zato, ker je zelo prožna,si more privzeti zelo različne oblike, ki terjajo učljivost in misijonarsko ustvarjalnost pastirja in župnijske skupnosti. Čeprav seveda ni edina evangelizacijska ustanova, bo še naprej, če se je le sposobna nenehno prenavljati in prilagajati, »ista Cerkev, ki živi sredi domov svojih sinov in hčera«. To predpostavlja, da je resnično v stiku z družinami in z življenjem ljudi in ne postane neuporabna struktura, ločena od ljudi, ali vase zaprta skupina izbrancev. Župnija je cerkvena navzočnost na ozemlju, prostor poslušanja Besede, rasti v krščanskem življenju, pogovora, oznanjevanja, velikodušne ljubezni, češčenja in obhajanja… Je svetišče, v katero žejni prihajajo pit, da bi nadaljevali pot, je središče misijonarskega poslanstva.

29. Druge cerkvene ustanove, temeljna in mala občestva, gibanja in druge oblike združenj, so bogastvo Cerkve, ki jih Duh prebuja za evangeliziranje vseh okolij in področij. Pogosto prinašajo novo oznanjevalno gorečnost in zmožnost pogovora s svetom ter prenavljajo Cerkev. Zelo koristno je, da ne izgubijo stika s to tako bogato stvarnostjo krajevne župnije, in se z veseljem vključijo v organsko pastoralo krajevne Cerkve. Ta vključitev jih bo obvarovala pred tem, da bi se osredotočile samo na en del evangelija ali Cerkve, ali da bi postale nomadi brez korenin.

Papež Frančišek (Veselje evangelija)

 

15. 5. – nedelja, Binkošti: VERA – DOVOLITI, DA SVETI DUH DELUJE

Apd 2,1-11; Rim 8,8-17 ali 1 Kor 12,3b-7.12-13; Jn 20,19-23

- darovi Svetega Duha.

Binkoštni praznik – praznik Svetega Duha, ki je bil izlit v naša srca. Letos ga zaznamuje tudi obhajanje tedna družine. Skozi teden smo si ogledali, kako so v življenju družine navzoča dela usmiljenja. Resnično lahko zatrdimo, da je družina tisti kraj, kjer je usmiljenje doma. Prvi je do nas usmiljen Bog sam, poklicani pa smo, da usmiljenje izkazujemo tudi drug drugemu. To ni samo po sebi umevno. Velikokrat to od nas zahteva napor, odpoved, premagovanje samega sebe, pa tudi iznajdljivost in odločnost. Binkoštni praznik nam prihaja naproti z veselim sporočilom: Kakor so apostoli na binkoštni praznik v Jeruzalemu prejeli darove Svetega Duha, jih je Bog podaril tudi nam: že pri krstu, nato še pri birmi. Še naprej nam pošilja svojega Svetega Duha, da bi nas prebujal in bi dovolili tem darovom v nas zacveteti in prinašati sadove. Jezus nam bo ponovno izrekel besedo, ki deluje: »Prejmite Svetega Duha.« To skupno praznovanje naj nas presune s tem Božjim delovanjem v nas in nas nato požene najprej v naše družine, da bomo z njegovim ognjem živeli dela usmiljenja in s tem ustvarjali družine – naše domove v kraje sprejemanja, veselja, spodbujanja, pa tudi odpuščanja in prenašanja drug drugega.

Molitev: Troedini Bog! Apostoli so z Marijo enodušno vztrajali v molitvi in prejeli Svetega Duha. Priteguj tudi danes družine, da se bodo z veseljem odpirale Tebi v molitvi in obhajanjem bogoslužij z vso Cerkvijo. Naj tvoj Sveti Duh vliva v družine svoje darove modrosti, umnosti, vednosti, pobožnosti, svéta, moči in strahu božjega. V moči teh darov naj bodo zgovorni pričevalci Tebe, ki si Dobrota, Velikodušnost, Zmernost, Potrpežljivost, Veselje, Blagost, Krotkost, Varnost, Spokojnost, Ljubezen. Tako boš po družinah prepoznaven v tem svetu in družbi, saj nas ljubiš vekomaj. Amen.

marijam

 

8. decembra 2015 smo vstopili v sveto leto usmiljenja, pred nami pa je še en pomemben milostni dogodek: obisk fatimske Marije Romarice v Sloveniji (od 13. maja do 13. oktobra 2016). Obe dogajanji se lepo povezujeta med seboj. 

V več kot tisoč let stari molitvi in pesmi Pozdravljena, Kraljica Marijo kličemo: Mati usmiljenja. Ona je Mati usmiljenja zato, ker je rodila tistega, ki je po svojem bistvu in poslanstvu usmiljen, saj se je usmilil vseh ljudi vseh časov in jih s svojo smrtjo na križu odrešil. 

Ker je Jezus pravi Bog in odsev Očetovega usmiljenja, je tudi Usmiljenje. Devica Marija je takoj za Jezusom najbolj usmiljena. Je Mati usmiljenja, ker je naša Mati, ki nas ljubi in nam želi samo dobro. Usmiljena je tudi zato, ker je skupaj s svojim Sinom za nas trpela in je njeno Srce presunil meč bolečin. Vsaka mati tistega otroka, za katerega je največ trpela, najbolj ljubi in je z njim najbolj usmiljena. Njena navzočnost hoče biti izrazitejša tam, kjer je njen nasprotnik hudič napravil večjo škodo in povzročil veliko opustošenje. 

Marija vstopa v ogrado tako obubožane Cerkve. V njej pobira strte in upognjene cvetlice, da jih zravna; ovenele, da jih okrepi; trudi se, da bi bil spet lep vrt, ki bi moral cveteti in dehteti samo iz ljubezni do Jezusa ter v njegovo čast. Zatecímo se pod plašč Matere usmiljenja, s posvetitvijo njenemu brezmadežnemu Srcu, da bomo varni pred grabežljivimi volkovi, ki nas hočejo oropati največjega bogastva, ki ga imamo: vere, miru in ljubezni. 

Pomembno je, da se izredno sveto leto usmiljenja začne na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. Marija je skupaj s svojim Sinom vsa lepa, vsa čista, brez madeža izvirnega greha in brez sence osebnih grehov. Ker smo ljudje vsi grešniki, je do nas vseh zelo usmiljena. Zato se k njej z zaupanjem vedno znova obračamo s prošnjo: »Prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri.« 

Smo pred stoletnico fatimskih dogodkov, ki so jim bili priče fatimski pastirčki Lucija, Frančišek in Jacinta. Leta 1916 se jim je trikrat prikazal angel miru, leta 1917 pa šestkrat nebeška Gospa. Sporočila, ki so jih dobili, so zaznamovala svetno in cerkveno zgodovino ter so po besedah sv. Janeza Pavla II. danes še bolj aktualna kot takrat. Papeži od Pija XII. dalje so bili s Fatimo tesno povezani, trije so jo tudi obiskali, Janez Pavel II. celo trikrat. 

Benedikt XVI. je leta 2010 na Portugalskem dejal, da se je z Marijinim prikazovanjem trem pastirčkom leta 1917 »nad Portugalsko odprlo nebo kot okno upanja«, ker je človek Bogu zaprl vrata. To okno upanja je naša duhovna Mati Marija. K nam prihaja ob stoletnici fatimskih dogodkov, da bi po njej vsi Bogu odprli vrata svojega srca. Prihaja, »da bi nas spomnila na evangeljske resnice, ki so za človeštvo edini vir upanja«. Na njen obisk se bomo pripravili in se ob njej zbirali pod geslom: Marija – okno upanja.

Boris Rozman, kaplan

 

 

DSC 0515

Splošni molitveni name za mesec oktober

Da bi novinarji pri opravljanju svojega dela vedno izhajali iz spoštovanja do resnice in iz globokega čuta za etičnost.

Vloga množičnih medijev se je v zadnjih letih tako razmahnila, da so postali glavni vir informacij o zgodovinskih dogodkih v sodobnem svetu. Rad bi se zahvalil vsem, ki poročate o zgodovini Cerkve z občutkom za pravilen kontekst, v katerem jo je treba brati, namreč kontekst vere. Zgodovinski dogodki skoraj vedno zahtevajo pretanjeno interpretacijo, ki mora včasih upoštevati tudi versko dimenzijo. Cerkveni dogodki gotovo niso nič bolj zapleteni kot politični ali gospodarski dogodki, vsebujejo pa neko posebno značilnost: potekajo po vzorcu, ki ga ne moremo zlahka uvrstiti med »posvetne« kategorije, na katere smo navajeni. Zato jih ni enostavno razložiti in posredovati širši in bolj raznoliki javnosti.

Cerkev je brez dvoma človeška in zgodovinska ustanova z vsem, kar to vključuje, vendar njena narava v svojem bistvu ni politična, ampak duhovna. Cerkev je Božje ljudstvo, ki potuje naproti srečanju s Kristusom. Samo iz tega zornega kota je mogoče govoriti o življenju in delovanju Cerkve.

Cerkev visoko ceni vaše pomembno delo. Vi imate na voljo sredstva, da slišite in ste glasniki pričakovanj in zahtev ljudi, da analizirate in pojasnjujete tekoče dogodke. Vaše delo zahteva skrbno pripravo, tenkočutnost in izkušenost, kot mnogi drugi poklici, vendar zahteva še posebno naravnanost na vse resnično, dobro in lepo in to nam je skupno, kajti Cerkev obstaja zato, da posreduje poosebljeno Resnico, Dobroto in Lepoto.

Papež Frančišek (Povzeto iz nagovora predstavnikom množičnih medijev 16.marca 2013)

bozicnamala

 

Božič pravzaprav nima prav nič opraviti s tem, za kar ga je naredila potrošniška družba in velika večina ljudi. Božič ni samo prijeten družinski praznik - to niso mir, veselje, harmonija in prijaznost - omejeni na 48 ur!
Božič - pravi božič postavi naš svet na glavo, je radikalen, želi preobrazbo. Bog, v katerega verujemo, postane človek. Ko nas Bog tako ljubi, da nam postane enak. In tako se veliki, vsemogočni Bog naredi šibek in nemočen kot dete v jaslih. Tako zelo se nam približa, da sam postane človek. Tako zelo nas ljubi, da se spusti v našo temo, v našo bolečino, v našo žalost in našo omejenost. Tako se nam približa v podobi otroka, da bi vsaj v njem zaslutili nekaj o veličini Boga in ga mogoče celo dojeli.
To je naš Bog, tako velik in močan, da se lahko naredi majhnega in šibkega. To je naš Bog, poln ljubezni, da se ves podari človeku. Bog, ki pride na svet. Ne čaka na to, da svet pride k njemu. Ne sedi milostljivo na prestolu, ne - prihaja nam naproti. Ne želi udobja, prihaja v našo resničnost - v našo temo, brezdomstvo, umazanijo in omejenost človeškega življenja.
Ne čaka na to, da se podamo na pot do njega. On nam prihaja naproti. Prihaja k nam - ker nam je pogosto tako težko iti do njega.
Božič je resnično praznik »naprotiprihajajočega« Boga. To je praznik Boga, ki pripoveduje o svoji ljubezni do človeka.
In to je praznik ljudi, ki slavijo to Božjo ljubezen, slavijo ljubezen Njega, ki nam prihaja naproti, da bi nam bil kot Bog prav po človeško blizu vse naše življenje. (A. Schwarz)

Pripravil: Tine Skok, župnik

 

 

DSC 2469m

 

Cerkev na tratici, v njej kraljuje sveta Lucija... 

V nedeljo, 13. 12. 2015, smo v Dražgošah praznovali god sv. Lucije. S praznovanjem smo pričeli že na predvečer praznika z romarskim pohodom pod geslom Z lučko k Lučki in tako na nek način oživeli tradicijo naših prednikov, ki so že zvečer poromali v k sv. Luciji v Dražgoše in poiskali prenočišče pri domačinih. Po izročilu so mnogi romarji, ki so se zatekali k sv. Luciji čudežno spregledali.

Deklica Lucija je živela na Siciliji v času Dioklecijnovega preganjanja. Lucijo je mati vodila na grobove svetih mučencev in ji pripovedovala njihove zgodbe. Tako je mlada Lucija vzljubila Jezusa. Zaradi obljube devištva Bogu, je zavrnila poroko z bogatim poganom. Njen užaljeni, nesojeni mož jo je sam ovadil in pripeljal pred oblasti. Kljub grožnjam ni hotela zatajiti vere. Dali so jo žgati z ognjem in polivati z vrelim oljem, a ostala je trdna, neuklonljiva in nepoškodovana. Pred smrtjo je še prejela evharistijo in napovedala bližnji konec preganjanja kristjanov, njena prerokba se je uresničila in leta 312 je postalo krščanstvo državna vera, ki so jo kristjani smeli javno izpovedovati.

Njeno ime izhaja iz latinske besede, ki pomeni luč, svetlobo, poleg tega je tudi zavetnica vida in jo največkrat upodabljajo s pladnjem in parom oči na njem. Po legendi si je Lucija iztaknila oči, da bi se ognila nadležnemu snubcu in ohranila devištvo.
Praznik celodnevnega češčenja smo pričeli z izpostavitvijo Najsvetejšega in romarsko sveto mašo. Priromali so romarji od blizu in daleč. Slovesen sklep celodnevnega češčenja je vodil g. Jenez Cerar, župnik v stari in novi Oselici.

Sveta Lucija, izprosi nam, da bomo na zemlji živeli kot otroci luči, v nebesih pa večno gledali Nebeškega očeta.

 

Fotografije si lahko ogledate v galeriji SV. LUCIJA.

 


besedilo: Marjeta Nastran

foto: Barbara Debeljak

Življenje Rešeniku posvečeno,
na srcu venec sveč prižganih Njemu;
že kot dekle odrekla se je vsemu,
živela Bogu vdano in pošteno.

Navidez brez moči in nebogljeno
brezverci so držali jo v prijemu,
a ona je v Gospodovem objemu
jim vračala svetlobo izgubljeno.

Je trdna vera v Kristusa napaka?
Je res poštenost danes bedarija?
Sta dan in noč po svêtlosti enaka?

Ko svet vse bolj objema hudobija,
bodimo Božje lučke v času mraka,
kot v tistih časih je bila Lucija.

(vir: Leon Oblak, Sto svetnikov in svetnic v sonetih)

 

Go to top