Najlepše v človeku je vest, najsvetejše na svetu pa je sveta evharistija. Skrbno pripravljeno bogoslužje ter lepo darovana sveta maša je najlepša pridiga in najboljša kateheza. Vsako nedeljo se zbiramo k sveti maši. V cerkvi se srečamo z vstalim Kristusom, ki nas poveže v živo občestvo. Daritev svete maše v sebi nosi globok pomen. Že Izraelci so vsako leto obhajali velikonočno večerjo, pri kateri so jedli jagnje v spomin na rešitev iz Egipta. Z Jezusovo velikonočno ali zadnjo večerjo pa je praznovanje dobilo povsem nov pomen, kajti Jezus je naše velikonočno jagnje, ki se je na križu daroval enkrat za vselej. Sveto mašo imenujemo tudi evharistija, kar pomeni zahvala. In prav obhajanje svete evharistije na prvi dan v tednu, na dan Gospodovega vstajenja, je bilo za prve kristjane polno veselja in hvaležnosti. 

Evharistično daritev danes obhajamo podobno, kakor jo je obhajala prva Cerkev. Sveta evharistija ali maša ima dva glavna dela: 1. besedno bogoslužje in 2. evharistično bogoslužje ter začetni in sklepni obred.

Začetni obred 

Začetni obred nas pripravlja. Zbrani verniki naj bi postali občestvo in se tako uglasili na poslušanje božje besede ter na evharistično slavje. Ko mašnik pride do oltarja, ga skupaj s svojimi pomočniki ustrezno pozdravi in poljubi. Tako mašnik in njegovi pomočniki ponazarjajo Cerkev, ki je potujoče božje ljudstvo. Cilj te poti je občestvo s Kristusom. V začetku se duhovnik in verniki zaznamujejo z velikim križem. Pokrižanje je preprosta in kratka molitev, ko si v duhu prikličemo v zavest vse tri Božje osebe. Nato mašnik pozdravi zbrano ljudstvo z besedami Gospod z vami. Pred Bogom stojimo kot grešniki, zato v začetku sv. maše prosimo za odpuščanje grehov. Kratki vzkliki Gospod, usmili se, ki jih pojemo ali molimo, vedno pridejo iz skesanega srca. Tako prosimo usmiljenja, pri čemer je pomembno, da smo za usmiljenje tudi odprti. Boga lahko slavimo, častimo, ga hvalimo, smo ga veseli, mu celo ploskamo. Slavo Bogu pa ne prepevamo le pri sv. maši ampak je pomembno, da to neprestano počnemo s primernim življenjem in molitvijo. K sv. maši vsak pride s svojimi prošnjami, potrebami in željami in jih želi zaupati Bogu. Ko duhovnik vzklikne Molimo in nekaj trenutkov počaka, je vsak vernik povabljen, da v tišini izrazi svojo prošnjo in jo položi pred Gospoda. Vse te prošnje duhovnik zbere (lat. 'collecta') in jih pridruži glavni mašni prošnji. V glavni mašni prošnji duhovnik v imenu vseh zbranih z razprostrtimi rokami prosi Boga za milosti in dobrine.

 

Besedno bogoslužje

Po glavni mašni prošnji prisluhnemo božji besedi. Zbrano občestvo je povabljeno, da božjo besedo sprejme za svojo. Besedno bogoslužje je torej pogovor med Bogom in zbranim občestvom. Če sta pri sv. maši dve berili, je prvo vedno vzeto iz Stare zaveze in drugo berilo iz Nove zaveze, le v velikonočnem času je prvo berilo vzeto iz Apostolskih del. Božja beseda, ki je živa in učinkovita, je srečanje z Bogom, ki presega vse drugo, zato bi morali njemu prisluhniti najbolj pozorno. Obe berili povezuje psalm, ki ima obliko pesmi, zato ga pri bogoslužju po navadi poje psalmist ali zbor, ljudje pa ponavljajo odpev. Med pesmijo Hvaljen bodi Gospod (hebr. 'Aleluja') navadno vsi vstanemo. S tem počastimo Kristusa, ki nam bo spregovoril v evangeljskih besedah. Sledi branje evangelija, ki je višek besednega bogoslužja. Zato smo povabljeni, da evangeliju prisluhnemo z odprtim srcem. Evangeliju sledi pridiga, ki ni predavanje, ampak razlaga božje besede s spodbudami za še lepše krščansko življenje. Ob nedeljah in slovesnih praznikih po pridigi izpovemo vero. Izpoved vere ali Credo je Cerkev od vsega začetka izražala in predajala naprej v kratkih in za vse vernike obvezujočih obrazcih. Besedno bogoslužje se zaključi s prošnjami vernikov, ki jih želijo v tistem trenutku izročiti Bogu. Prošnje so pripravljene že vnaprej in jih v imenu vseh navzočih moli eden ali več bralcev. Sveto pismo nam pri tem za zgled postavlja Marijo, o kateri pravi, da je vse od Boga slišane besede »ohranila in premišljevala v svojem srcu«. Bodimo ji podobni tudi mi.

 

Evharistično bogoslužje

Pri evharističnem bogoslužju obhajamo, kar je naročil Jezus Kristus pri zadnji večerji. Darovanje je tisti del sv. maše, pri katerem Bogu darujemo kruh, vino in samega sebe. Najprej se pripravi oltar, ki je Gospodova miza. Nato prinesejo verniki – ali v njihovem imenu ministranti – kruh in vino. Kakor je bilo v Jezusovem času običajno, se v vino nalije malo vode. Vse te darove mašnik položi na oltar. Nato si umije roke. S tem obredom izrazi željo po notranjem očiščenju. Verniki darovom kruha in vina pridružijo svoje življenje. Poleg tega zbiramo pri sv. maši denarne darove za Cerkev in uboge. Vse, kar darujemo, naj bo darovano z ljubeznijo do Boga in Cerkve. Bogoslužje in skrb za bližnjega sta med seboj tesno povezana. Sledi evharistična molitev, ki je središče in vrhunec celotnega opravila. Hvalospev slavi Boga Očeta za vsa njegova dela, za stvarjenje, odrešenje in posvečenje. Na to odgovorimo s spevom Svet, ki nas pridruži nenehnemu poveličevanju Boga v nebesih. Besede postavitve in posvetitve so jedro evharistične molitve. Spremenjenje je del sv. maše, pri katerem se kruh spremeni v Jezusovo telo, vino pa v Njegovo kri. Ko duhovnik izgovori nad kruhom posvetilne besede »To je moje telo« in nad vinom »To je moja kri«, se zgodi čudež. Kruh ostane samo še podoba, njegovo bistvo pa postane Jezus Kristus. Prav tako tudi vino, ki ostane le še podoba, bistvo pa postane Jezus sam. Nato se Cerkev spominja Kristusove smrti in vstajenja. Evharistijo vedno obhajamo v občestvu z vso Cerkvijo, zato molimo za papeža, škofe, duhovnike, druge služabnike. Cerkev združuje žive in mrtve, zemljo in nebesa, zato prosimo tudi za rajne, da bi bili deležni odrešenja. Cerkev prosi, da bi dosegla cilj v nebeški skupnosti z božjo materjo Marijo in vsemi svetimi. Z ljubeznijo in spoštovanjem, ki ga premore naše srce, počastimo Kristusa pod podobo kruha in vina in se mu zahvalimo za Njegov prihod med nas.

 

Obhajilni in sklepni obred

Obhajilni obred se začne z molitvijo Očenaš, v kateri prosimo za vsakdanji kruh in odpuščanje grehov, da bi bili vredni pristopiti h Gospodovi mizi. Duhovnikova molitev po Očenašu razvije zadnjo prošnjo Gospodove molitve. Ljudstvo nato sklene s slavospevom Tvoje je kraljestvo. Kretnja lomljenja kruha je bila v času apostolov tako značilna za evharistični obed, da so ponekod mašo imenovali kar lomljenje kruha. Mir in sprava sta prvi dar vstalega Kristusa. To je tisti čas svete maše, ko si verniki sežemo v roke v znamenje medsebojnega spoštovanja, prijateljstva in sodelovanja. Med lomljenjem kruha pojemo ali molimo vzklik Jagnje božje. To je naša neposredna priprava na sprejem obhajila. Preden mašnik začne obhajati, dvigne posvečeno hostijo z besedami: »Kdor uživa ta kruh, bo živel vekomaj.« Pomembno je, da k obhajilu pristopimo s čistim srcem, s pobožno mislijo, v tišini, počasi in zbrano. Obhajilni obred se konča s prošnjo po obhajilu. Temu sledi sklepni obred, ki je precej kratek. Mašnik blagoslovi zbrano občestvo, kar pomeni, da mu želi dobro, saj blagoslov pomeni »dobro govoriti«. Mašnik nato občestvo odslovi z besedami: »Pojdite v miru.« V latinskem jeziku se je odslovitev glasila Ite, missa est, kar pomeni Pojdite, maša je. Tako naj bi se udeležba pri sveti maši odražala v našem vsakdanjem življenju.

 

Branko Setnikar, kaplan