Sveti oče je opozoril, da sami sebi ne moremo odpuščati grehov, za to moramo prositi pri spovedi. Če to dopustimo, pri tem začutimo mir, ki nam ga lahko podeli samo Jezus. »Odpuščanje ni sad naših prizadevanj, ampak je poklon, dar Svetega Duha.«

Papež je pojasnil, da ni dovolj, če odpuščanja prosimo v lastnih mislih in srcu. Grehe je treba, čeprav nas je ob tem sram, ponižno in z zaupanjem priznati duhovniku, ki ne predstavlja samo Boga, ampak tudi skupnost Cerkve, ki nas spremlja na poti spreobrnjenja. »Duhovnik z ljubeznijo in nežnostjo sprejme izpoved in v imenu Boga odpusti.« Po besedah svetega očeta je pogovor z duhovnikom o tem, kar nas teži, dober tudi iz povsem človeškega vidika, zato je spodbudil, naj pogumno pristopamo k spovedi. »Dragi prijatelji, obhajanje zakramenta pokore in sprave pomeni biti oviti v topel objem, objem neskončnega Očetovega usmiljenja.« Vsakokrat, ko se spovemo, nas Bog objame in pripravi gostijo, kot jo je pripravil oče v priliki o izgubljenem sinu. (vir: radio.ognjišče.si)

 Bog v odvezi podarja človeku popolnoma nov začetek. Bog dahne vanj dih svoje večnosti. Svoboda, ki jo prejme izvira iz večne Ljubezni, iz nje more nanovo ljubiti. Če se je poizkušal dobro spovedati, potem vidi tudi sebe in svojo okolico v novi luči. Z novim upanjem gre na delo in to upanje ohrani pečat dobljene odveze. Ostaja pa vprašanje, kako bo človek uporabljal dobljeno ljubezen, kajti če bi jo kopičil le zase, bo hitro skopnela, če pa jo bo uporabljal in delil z drugimi, pa ostaja v njem živa.

Pripravil: g. Boris Rozman, kaplan